Rusija kot žandar tradicionalne in konservativne Evrope

Grande Armée je štela 680000 vojakov, ko jo je Napoleon junija 1812 popeljal v Rusijo. Sprva se ji Rusi niso zoperstavljali, ampak so se raje umikali, za seboj pa so puščali požgano zemljo, s čimer so oteževali oskrbo silne francoske vojske. Šele pri Borodinu, kakšnih 70 kilometrov zahodno od Moskve, so se Francozom zoperstavili pod poveljstvom generala Kutuzova. V bitki je sodelovalo 250000 vojakov, na obeh straneh jih je padlo 70000, končala pa se je z zmago Francozov, čeprav ta ni bila popolna. Del ruske vojske se je umaknil, Napoleon pa je vkorakal v Moskvo.

Težave Francozov so se tukaj šele začele. Napoleon je pričakoval, da bo ruski car po izgubi Moskve prosil za mir, a so Rusi v mestu raje požgali ključne stavbe. Kmalu se je morala velika francoska vojska začeti umikati iz Rusije, pri tem pa je postala odlična tarča ruskih vojakov. Svoje je naredila tudi zima. Napoleon se je na svoj veliki pohod res odpravil s 680000 vojaki, vrnil pa se je z vsega 70000. Poraz je tlakoval pot triumfu ruske vojaške moči, ko so leta 1814, kot del velike koalicije, Napoleona prisilili k sestopu s prestola. V trenutku, ko je ruski car Aleksander I. na čelu ruskih vojakov vstopal v Pariz, se je začenjalo novo evropsko obdobje, v katerem je Rusija delovala kot mogočni vzhodni varuh konservativne Evrope.

Aleksandrovega naslednika, Nikolaja I., so celo poimenovali za žandarja Evrope. Po napoleonskih vojnah je Rusija postala del Svete alianse, skupaj s Prusijo in Avstrijo, njen cilj pa je bila obramba monarhij in krščanskih vrednot proti revolucionarnim gibanjem in sekularizmu. Najboljši primer tega je ruska intervencija v Habsburški monarhiji v revolucionarnih letih 1848-49, ko so se ruski vojaki na strani cesarja borili proti madžarskim težnjam po neodvisnosti. Pravica narodov do samoodločbe je bilo še en področje, ki mu je ruski car napovedal boj.

Obdobje ruske prevlade v kontinentalni Evropi se je končalo šele s Krimsko vojno v letih 1853-56. Po tem porazu je postalo jasno, da država potrebuje reforme, da bi lahko tekmovala z drugimi velikimi silami in nekatere so tudi uvedli, a je Rusija še naprej, vse do oktobrske revolucije, ostala konservativna velesila.

Rusija ni to, kar si predstavlja alternativna desnica

V zadnjih letih je vedno bolj opazen trend, ko razne politične in druge skupine na konservativni in nacionalistični desnici v Rusiji vidijo svojevrsten vzor. Po drugi strani je na omenjene sile močan vpliv pustilo obdobje Sovjetske Zveze. Četudi je od tega že 25 let, mnogi v svojem neznanju moderno Rusijo še vedno enačijo s komunistično Sovjetsko Zvezo. Gre za nesposobnost prepoznavanja sprememb v svetu, čeprav te naravnost bodejo v oči.

Za konservativne sile na zahodu je Sovjetska Zveza predstavljala sovražnika, proti kateremu se je treba boriti. Zdaj se to počasi spreminja, saj je Rusija bolj konservativna od večine zahodnih držav. Religioznost je precej močna, čeprav se s poudarjanjem le-te pogostokrat precej pretirava. Po raziskavi centra Pew iz leta 2014 se je med letoma 1991 in 2008 odstotek odraslih, ki se v Rusiji deklarirajo za ortodoksne kristjane (pravoslavce, op. RBTH), z 31 % povišal na kar 72%. Po drugi strani je isti raziskava pokazala, da je le 7% odraslih Rusov leta 2008 vsaj enkrat mesečno obiskovala verske obrede.

Težko bi rekli, da je Rusija takšna, kakršno si predstavljajo skrajni nacionalisti v ZDA. Prvič, največja država na svetu je večnacionalna tvorba, v kateri živijo ljudje različnih veroizpovedi, tja pa se množično priseljujejo ljudje iz centralne Azije in severnega Kavkaza, ki so povečini muslimani. Teh je kar 9,4 milijona. V Rusijo se migranti odpravijo s trebuhom za kruhom, prisluženi denar pa potem pošiljajo domov svojim družinam. Pravzprav se v Rusiji dogaja natanko to, čemur skrajni nacionalisti na Zahodu močno nasprotujejo. Rusija je druga na svetu po številu imigrantov, takoj za ZDA, kar je za mnoge presenečenje.

V resnici so skrajni nacionalisti v Rusiji prisotni. Vendar so del opozicije. Malokdo ve, da je Aleksej Navalni, up ruske opozicije, ki bo na naslednjih volitvah kandidiral za mesto ruskega predsednika in je v preteklosti kandidiral za župana Moskve, na nacionalističnem shodu Ruski marš korakal skupaj s skrajnimi ruskimi nacionalisti. V preteklosti je že pozival k izgonu vseh ilegalnih imigrantov, med vojno z Gruzijo pa celo k izgonu gruzinskega prebivalstva.

Morebiti se je Navalni po vseh teh letih spremenil in bo lahko tako za domače kot tuje liberalne sile res postal simbol Rusije, kakršne si želijo. Po drugi strani nam njegov primer dobro ilustrira, kje je v Rusiji skrajna nacionalistična desnica. Na oblasti zagotovo ne, kar je povsem razumljivo, saj si večetnična država ne more privoščiti skrajnega nacionalizma, lahko pa poudarja patriotizem, ki v ljubezni do domovine povezuje zelo različne ljudi.

Obstaja velika nevarnost, da bo zmotno prepričanje alternativnih desničarskih sil na Zahodu, ki Rusijo predstavljajo kot vzor za njihova lastna prizadevanja, od raznih gibanj za pravice moških, do skrajnih belih nacionalistov, pripeljala do neljubega zaključka, ki ga bodo nasprotniki enih in drugih izkoristili v svoje namene. V napadih na notranje in zunanje sovražnike se oboje utegne enačiti. Rusijo se bo začelo predstavljati kot distopijo skrajnih nacionalistov in konservativcev, ki jo lahko podpirajo samo ljudje takšnega tipa, kot je voditelj alternativne desnice v ZDA Richard Spencer ali znani pick up artist, Roosh V. Dejansko stanje je precej bolj kompleksno.

Prav zaradi tega je potrebno velikokrat odločno ponoviti, da je Rusija na številnih področjih res bolj konservativna država, kar pa seveda ne pomeni, da bi bile ženske tam manjvredne, kot si je v svoji glavi zamislil Roosha. Ravno nasprotno. V Rusiji kar 45 odstotkov vodstvenih položajev zasedajo ženske, kar je več kot v ZDA (23%) in na Japonskem (7%). Ruske ženske so že leta 1917 dobile volilno pravico, v Sovjetski zvezi pa so množično obiskovale tehnične univerze, kar je ponekod še zdaj pretežno domena moških.

Rusija prav tako ni takšna, kot si jo je v svoji glavi naslikal Richard Spencer, ki si predstavlja, da v Rusiji preganjajo vse imigrante in delajo na čisti beli rasi. Napačen stereotip je tudi ta, da so istospolno usmerjeni deležni brutalnega preganjanja, čeprav je treba po drugi strani priznati, da ruski zakoni vsekakor niso med nabolj naprednimi.

Spet konservativna velesila

Kdo bi si mislil, da bo 25 let po padcu komunizma v Sovjetski Zvezi del nasprotij med Rusijo in Zahodom temeljil na ideoloških razlikah. Sodobna Rusija se v marsičem zdi v podobnem položaju, kot je bila v devetnajstem stoletju, kakopak s pomembnimi razlikami. Gre za konservativno silo, ki stavi na ohranjanje svoje suverenosti, proti liberalnemu svetovnemu redu, ki kakor globalni imperij podira meje, širi liberalne ideje – gospodarske ali politične – in uničuje vsakogar, ki si drzne temu upreti. Vse to z neverjetno dvoličnostjo. Pravice in ugodnosti, ki jih zahteva zase, pogosto odreka drugim. To lahko dobro vidimo na primeru svobode izražanja, ko je za povsem normalno obveljalo stališče, da se mora po vsem svetu videti BBC ali CNN, ruski RT pa bi najraje izbrisali z obličja zemlje.

Na Zahodu smo priča podobnemu lov na čarovnice kot v časih Sovjetske Zveze, ko se je komuniste označevalo za sovjetske agente, levičarje pa za koristne idiote. Zdaj so to vlogo prevzele alternativne konservativne in nacionalistične sile. Takrat je bila ideološka razlika med Zahodom in Sovjetsko Zvezo seveda mnogo večja, kot je zdaj med Zahodom in Rusijo. Trenutno je ta razlika bolj podobna razliki med liberalnimi in konservativnimi strankami v zahodnih državah.

Odnosi so kljub temu zaostreni do skrajnosti, kar govori o tem, da ideološka razhajanja niso vse in da imajo večje sile pač svoje interese. V interesu ZDA je, da svoje tekmece čim bolj omejujejo, kar počnejo tudi z Rusijo. To velja tudi za manjše države. Poljska je lahko v marsičem sorodna Rusiji, a jo zaradi zgodovinskih zamer smatra za sovražnika. Ukrajinske nacionaliste bi lahko uvrstili ob bok nacionalistom na Zahodu, a tudi ti v Rusiji vidijo sovražnika.

To je tudi razlog, da izjav Donalda Trumpa o izboljšanju  odnosov z Rusijo ne bi smeli jemati za suho zlato. Oziroma, ne smemo kar tako verjeti, da se bo to zgodilo.

Rusija tradicionalnih in konservativnih vrednot

Vsaka oblast skuša državo, ki ji vlada, preoblikovati po svojih željah. To velja za demokracije in diktature, zahodne in azijske države. Socialisti želijo nekaj drugega kot liberalci in tako naprej. V Rusiji se jasno kaže, v katero smer želi državo razvijati predsednik Vladimir Putin. Na letnem zasedanju skupine Valdaj leta 2013 je predsednik Putin po poročanju Financial Timesa pozval Ruse, naj okrepijo nacionalno identiteto, ki bo temeljila na tradicionalnih in konservativnih vrednotah. Ob tem je opozoril, da se Zahod sooča z moralno krizo. Dodal je še, da so 'suverenost, neodvisnost in integriteta Rusije tiste rdeče linije, ki jih nihče ne sme prestopiti.'

Iz teh besed lahko razberemo, kakšna vizija vodi ruskega predsednika. Konservativizem zgodnjega 21. stoletja seveda ni enak konservativizmu devetnajstega stoletja. Vmes se je spremenilo preveč in značaj Rusije je povsem drugačen, kot je bil tedaj. Jasno je, da gre svet naprej, kot je jasno tudi, kam se Rusija premika pod vodstvom predsednika Putina. In tukaj se izrisuje konflikt z liberalnimi elitami Zahoda, še posebej s tistimi z zahodne in vzhodne obale ZDA ter evropskih centrov, ki so tudi že začrtale smer razvoja. Ne le svojih držav, ampak vsega sveta.

Vrnimo se za trenutek na začetek naše zgodbe. Revolucionarna Francija je bila za svoj čas progresivna sila, ki je v žaru prevrata želela zgraditi nov svet. Pri tem je kmalu niso več zanimale nobene meje. Revolucijo je ugrabil sposoben general, Napoleon Bonaparte, ki je želel zgraditi velik imperij. Proti koncu svojih pustolovščin je trčil na Rusijo, eno izmed evropskih sil, ki so želele ohraniti stari red.

Danes se zdi, da je Zahod pod poveljstvom ZDA prevzel vlogo revolucionarne Francije, ki se je že spremenila v imperij. V imperij, ki skuša svoje vrednote zlepa ali zgrda vsiliti vsemu svetu, pri tem pa velikokrat bolj kot v vrednote, ki jih pridiga, verjame v hladne interese.

Sašo Ornik je bloger, ki objavlja za svoj blog Jinov svet in za blogerski portal Drugi svet.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.