Tajna pravila izbe, tradicionalne ruske lesene hiše

Večina Rusov sicer danes živi v sodobnih stanovanjih, toda vsak ve, kaj pomeni »izba«. Izba je tradicionalna lesena koča, ki velja za glavni tip ruske vaške hiše, zato jo pogosto najdemo v ljudskih pravljicah in pesmih: Čarovnica slovanskih narodov Jaga-baba živi v izbi na kokošjih nogah, epski ruski junak Ilja Muromec je 33 let ležal na peči v svoji izbi, dokler se ni odpravil v boj proti zlu, ki se je zneslo nad deželo. V resničnem življenju je bil to dom številnih generacij Rusov. Izba izpričuje, kako so ljudje živeli nekoč.

Ruska lesena izba, Voronež, Rusija, 19. stoletje

Wikipedija

Obredi žrtvovanja, konjska glava in živalske kože

Najpogosteje je bila izba lesena koliba z dvodelno streho iz sena in okni na sprednji strani. Obstajal je poganski običaj, da je treba pred začetkom gradnje žrtvovati neko žival, najpogosteje kokoš, ki se ji odseka glava in postavi pod bodočo zgradbo. V mestih se je običaj nekako ohranil v spremenjeni obliki: v stanovanje mora najprej vstopiti mačka, šele nato ljudje. Nekateri Rusi, ki mačke nimajo, si jo za to priložnost izposodijo pri sorodnikih ali prijateljih.

Ker je bil kamen kot gradbeni material v Rusiji precejšnja redkost, so bile izbe narejene iz lesa bora ali smreke, in ne iz breze, čeprav je to mnogokrat najpogostejše drevo v ruskih krajih. Govori se, da ljudje v brezovih kolibah niso dobro spali ali da so celo izgubljali lase. Ruske izbe so bile pogosto brez temeljev, pač pa so imele le lesen pod, razen v močvirskih predelih, kjer so domovanja postavili na stebre ali štore – verjetno od tod tudi navdih za »kokošje noge« kolibe Jage-babe.

Na ruskem podeželju še danes najdemo ogromno starih ruskih izb. Zadošča že nekaj kilometrov vožnje iz velikih mest.

@oldrussianhouses/Instagram

Še ena posebnost izbe je bila dvodelna streha, pokrita s slamo. Pogosto je bil sprednji del strehe v obliki konjske glave. V starih časih ni bilo oken, ampak odprtine za prezračevanje, pokrite z deskami ali živalskimi kožami. Šele v 18. in 19. stoletju so se pojavila »krasna« steklena okna z okrašenimi okvirji. Nahajala so se na sprednjem zidu hiše, ki je gledal na ulico. Pred večerom so na klopeh pod oknom sedele mlade vaščanke in »babuške« s šivankami v rokah, ki so opazovale mimoidoče in si izmenjevale vaške novice.

Izba je navadno imela vrata na bočni ali zadnji strani. Za Ruse so vrata vedno predstavljala prehod med »zunanjim« in »notranjim« svetom. Še danes se ne rokujejo preko praga, ne kukajo v stanovanje skozi vhodna vrata in podobno. Prag in okvir vrat sta imela magični značaj – tam so postavili rezilo ali liste koprive, ki so ščitili dom pred zli duhovi in čarovnicami.

Svetniki in duhovi pod isto streho

John Atkinson, Izba, 1803

Wikipedija

Pa smo končno prišli notri. Kako je izgledala ruska izba od znotraj? Tipična izba je imela eden velik prostor z okoli 25 kvadratnimi metri, v katerem so ljudje kuhali, jedli in spali, glavni predmet v prostoru pa je bila velika tradicionalna peč. V resnici tudi beseda »izba« izhaja iz peči, saj je ta beseda v stari ruščini pomenila »tisti, ki se greje«. Peči so bile navadno glinene ali opečnate in so stale na posebnem podstavku, da se hiša ne bi nagibala na njeno stran. V ta podstavek so tudi spravljali posodo in kuhinjske pripomočke.

Zgornja polovica peči ni bila namenjena kuhanju. Peč je bila v prvi vrsti namenjena ogrevanju prostora, a je imela tudi pečico. Morala je biti zelo velika, saj so jo zakurili samo enkrat na dan, zjutraj, da bi nabrala toploto. Zvečer je bila peč še vedno topla, zato je bila zgornja površina odličen kraj za spanje. Pravico do spanja na tem posebnem mestu je imel najpogosteje zdelani dedek, ki je bil še vedno glava družine in je z leseno šibo tepel neposlušne, čeprav je bil že prešibak za delo.

Pozimi je peč služila tudi kot neke vrste kopalnica, saj je bila dovolj velika, da je vanjo vstopil odrasel človek. Verjeli so, da v peči živi tudi domovoj, ruski hišni duh. Družini je zagotavljal mir in izobilje, da bi ga zadovoljili, pa so mu prinašali hrano. Vseeno pa so ga imeli za »nečistega«, zato je po pokristjanjevanju peč stala nasproti hišne ikone.

Domovoj je mali hišni duh iz slovanske mitologije. Navadno stanuje za pečjo. Tako ga je upodobil znameniti ilustrator Ivan Bilibin (1934).

Wikipedija

Ikone in sveče so stale na policah pod stropom. Za mizo je oče sedel pod ikono in nihče ni smel jesti pred njim, saj je bil on tisti, ki je prinašal kruh družini. Dedku so hrano nesli do njegovega ležišča na peči.

V takšni izbi je pogosto živelo tudi po 10 ljudi, zato je bilo vedno tesno. Ponoči so klopi služile za spanje, saj je bilo za posteljo navadno premalo prostora. Otroci so spali na deskah, ki so jih zabili nad pečjo, to so bile tako imenovane »poljate«. Kmetje so imeli pri spanju glave obrnjene proti ikonam, na glavi so imeli pokrivala iz flica, vzglavniki pa so bili že luksuz.

Odeje so se v ruskih vaseh pojavile šele v drugi polovici prejšnjega stoletja. Do takrat je velik del države že imel elektriko, ljudje niso več preživljali prostega časa ob šivanki in Bibliji (če so znali sploh brati), ampak ob radiu in televiziji, na lesenih zidovih starih lesenih hiš pa so se znašle fotografije Jurija Gagarina, prvega človeka v vesolju.

Izba danes ni več osnovna vrsta domovanja v Rusiji, a ostaja del narodne tradicije. Še danes imajo Rusi, ki se želijo lotiti nečesa novega od začetka, naslednji izrek: »Začnimo kar pri pečki!«

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.