V zemljanki (В землянке)
Vojni dopisnik časnika Komsomolskaja pravda, pesnik Aleksej Surkov, je leta 1941 dobil nalogo, da napiše članek o 9. gardni strelski diviziji. Med delom na terenu se je nato znašel pod udarom sovražnikovega ognja. Ko so se Surkov in ostali novinarji povlekli na varno, so se s člani štaba znašli v zemljanki. Tam je Surkov spisal verze za to pesem. Pozimi leta 1942 je spoznal skladatelja Konstantina Listova, mu predal verze in v roku tedna dni je bila pesem gotova. 25. marca 1942 je Komsomolskaja pravda objavila note in tekst. Besede »Ni mi lahko priti do tebe, do smrti pa so samo štirje koraki,« so kmalu postale priljubljene. Po zavzetju Berlina leta 1945 je Lidija Ruslanova zapela to pesem pred zgradbo Reichstaga in Brandenburškimi vrati.
Film Leonida Lukova z naslovom Dva borca je bil posnet med evakuacijo leta 1943. Potrebovali so pesem za prizor, v katerem junak, ki ga je igral Mark Bernes, poje svojim soborcem v zemljanki. Najprej se je pojavila melodija, nato pa so se v sklopu okoliščin pojavili tudi verzi. Epizodo so posneli naslednji dan, pesem pa je postala priljubljena še pred izidom samega filma. Zanjo je izvedel tudi znan sovjetski pevec Leonid Utjusov in posnel ploščo, kar ni posebno vplivalo na Temno noč. Prepevali so jo mnogi, vendar je ostala priljubljena ravno v originalni izvedbi Marka Bernesa.
Poleti 1941, ko se je vojna že začela, je pisatelj in pesnik Konstantin Simonov napisal verze »Čakaj me in jaz se bom vrnil, samo vztrajno me čakaj,« ki jih je posvetil svoji ljubljeni – igralki Valentini Serovi. Med obiskom fronte je verze recitiral vojakom in kmalu so zasloveli. Na začetku jih Simonov ni nameraval izdati, vendar si je premislil, ko je izvedel, kako priljubljeni so. Najprej je nekaj redakcij objavo zavrnilo, leta 1942 pa je besedilo vendarle objavila Pravda, s pripisom o tem, kako pomembna je poezija za mnoge ljudi, ki v mračnih časih ostanejo v zaledju in čakajo svoje vojake.
Za film po motivih drame Simonova Mladenič iz našega mesta je bila za verze napisana tudi melodija. Pesem zapojejo v prizoru, ko glavna junakinja nastopi v bolnišnici in med ranjenci najde svojega moža.
Ta pesem je nastala neposredno pred vojno. V Moskvi je leta 1940 gostoval poljski orkester Modri džez. Na koncertih je pianist in skladatelj Jerzy Peterburski igral svojo novo melodijo, pesnik Jakov Galicki pa je napisal verze takoj, ko jo je slišal. Ko jih je pokazal Peterburskemu, je ta napravil glasbeni aranžma in tako se je rodil znameniti valček Modri robec. Izvajale so ga številne znane sovjetske pevke, širšo priljubljenost pa je dočakal leta 1942, ko ga je prvič odpela Klavdija Šulženko, legenda sovjetske estrade. Med svojim gostovanjem na fronti je prejela predelano besedilo, ki je bolj odgovarjalo »vojaški maniri«. Od takrat so pesem prepevali na koncertih in snemali na plošče.
Katjuša je bila prvič izvedena leta 1938. Lidija Ruslanova, znana sovjetska izvajalka narodnih pesmi, jo je slišala na vajah Državnega džez orkestra, nato pa jo je zapela na lastnem koncertu v Domu sovjetov v Moskvi. Med vojno se je pojavilo mnogo različic te pesmi in vsi so mislili, da gre pri Katjuši za dejansko osebo. Pesem je priljubljena še danes, ne samo v Rusiji, ampak tudi drugod po svetu.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Predstavljamo še: Sedem legendarnih ruskih pesmi, ki jih pozna ves svet
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
