Starodavni ruski duhovi med nami

Sčasoma so mnogi univerzalni poganski bogovi padli v pozabo, ne pa tudi nekateri lokalni duhovi. Ti so stoletja opozarjali ljudi na nevarnosti, ki prežijo v naravi. Tudi duhovi iz pravljic so ljudi opominjali, naj bodo prijazni in dobri.

Lešij

Lešij, gozdni duh (gozdu se v ruščini reče лес, les) je najstrašnejše in hkrati najbolj veselo bitje iz stare ruske religije. Prekrit je z živalskim krznom in velja za gospodarja vseh gozdnih prebivalcev. Lešij nikoli ne miruje, vedno potuje po gozdu in se šali z neprevidnimi obiskovalci.

Njegova najljubša vrsta zabave je zmesti človeka, da se izgubi v gozdu. Včasih to stori tako, da se predstavi kot sorodnik in mu ponudi pomoč pri iskanju poti do hiše, vendar lahko lešija prepoznate po nekaterih lastnostih: nenaravno dolgi lasje, oči, podobne živalskim, in vpadljiv kos oblačila (rdeč klobuk ali rdeč pas). Lešij vedno kadi in nikoli ne izpusti priložnosti, da si od mimoidočega izprosi malo tobaka. Rad ima tudi praznovanja in se lahko zato spremeni v vaščana, da bi naskrivaj prisostvoval slavju.

Da bi se izognili lešijevi prevari, morate uporabiti določene besede, najučinkovitejše pa so zmerljivke. Lahko si tudi narobe oblečete oblačila ali zamenjate levi in desni čevelj. Najbolje pa se mu je izogniti tako, da ne hodite sami v gozd in tam ne povzročate hrupa. Poleg tega v gozdu ne smete ostati čez noč, če pa do tega vseeno pride, nikar ne zaspite na gozdni poti.

Vodjanoj

Vodjanoja, vodnega duha oz. vodenjaka, lahko pogosto srečate v ljudskih pripovedkah, saj je Rusija bogata z rekami, jezeri in morji. Kult vodjanoja je bolj prisoten v severnem delu Rusije, blizu Belega morja. Nikoli ni bil le običajen vodni duh. Njegove služabnice in otroci so sirene, on pa je pravzaprav kralj podvodnega kraljestva, zaradi česar zbuja strahospoštovanje. Prepoznali ga boste po črni ali modri koži s plavutjo in ribjim repom, pojavi pa se v glavnem ponoči in na rečni obali razčesava svoje skuštrane lase.

Pravila, kako se izogniti vodjanoju, so povsem enostavna. Ponoči se nikakor ne približujte rekam in jezerom - vode ne zajemajte, je ne prečkajte niti ne lovite rib. V času večjih praznikov je bilo plavanje strogo prepovedano, saj je bilo veliko ljudi pijanih, človek pa se ne sme hvaliti s svojimi plavalskimi sposobnostmi, saj ima vodjanoj najraje hvalisavce. Tistih, ki se utapljajo, ne ubije, ampak jih odpelje v svoje kraljestvo, kjer postanejo njegovi služabniki. Utopljencev zato ne pokopavajo na pravoslavnih pokopališčih, saj lahko takšno dejanje razbesni vodjanoja, ki lahko prikliče sušo ali točo.

Domovoj

Boris Kustodijev, Trgovčeva žena in domovoj, 1922.

Nobenega dvoma ni, da je hišni duh domovoj najpomembnejši od vseh ruskih duhov. Živi v hiši in pomaga pri opravljanju vsakodnevnih opravil, v zameno pa pričakuje hrano. Domovoj pripada eni družini in predstavlja duha prednikov, zato ga pogosto kličejo dedek in pravijo, da je star na stotine let. Ko se družina preseli, mora domovoja iz prejšnjega bivališča v novo hišo povabiti najstarejši član družine.

Ker predstavlja prednike, domovoj skrbi za svoje sorodnike in pomaga v hiši, čeprav včasih kaj ukrade. Vedno je prisoten, živi pod pečjo, vendar se redko pojavi. Večinoma je podoben bradatemu starcu brez obrvi, z velikimi ušesi in repom. Če se člani družine ne zmenijo za njegova opozorila, se razburi in naredi velik kraval, meče stvari po hiši, trpi pa tudi živina.

Tudi pri domovoju obstaja nekaj pravil, kako se izogniti takšnim situacijam. Preden se podate na daljšo pot, se morate usesti - ko je vse spakirano, morate nekaj časa posedeti v tišini in se posloviti od hišnega duha. Ponoči na mizi ne smete puščati posode ali hrane, saj lahko domovoj to izkoristi na svoj način in hrano naredi "nečisto". V hiši ne smete preklinjati, še posebej ne pri mizi, saj se domovoj, tako kot vsi ostali duhovi, boji zmerljivk. Vznemirijo ga lahko tudi družinski spori ali neurejena hiša.

Današnji Rusi, ki večinoma živijo v mestih, le redko srečajo vodjanoja ali lešija, mnoge družine pa še vedno verjamejo v domovoja. Verovanje v duhove iz ljudskih pripovedk počasi izginja, kljub temu pa so ti še vedno pomemben del ruske kulture.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.