Puškinove ženske: Kdo je navdihoval največjega ruskega pesnika?

»Ko cvel brezskrbno sem v liceja vrten

sred mehkih, varnih tal,

z veseljem bral sem Apuleja,

a Cicerona nisem bral.«

Puškin v romanu v verzih Jevgenij Onjegin prizna, da sta ga že zgodaj privlačili erotika in ljubezen. Apulej je starorimski pisatelj, avtor romana Metamorfoze, ki govori o dogodivščinah mladega Rimljana s precej odkritimi opisi spolnosti.

Puškin v liceju

Državni Puškinov muzej

Ko je še študiral v liceju, je mladi Puškin pod vtisom sentimentalne lirike Žukovskega napisal celo vrsto večnih ljubezenskih elegij: Nataši, Maši, Njej, Mladi vdovi in celo Lepotici, ki je njuhala tobak, v kateri je sanjal, da bi on prišel v njene roke namesto »škodljive zelene trave«.

Pisal je, kako je poznal Amorja in Kupida, kako »srce strastno je plenilo«, kako gori »sreča v plamenih ljubezni«, kako hoče »navdušenja užitka« in nočnih srečanj (vse to je posvetil različnim damam).

Kot se je spodobilo za vsakega mladega pesnika, je pisal tudi o trpljenjih, oddaljenosti od ljubljene, o približevanju smrti, ki ga bo odrešila ljubezenskih muk.

Ob vsej lahkomiselnosti tovrstne poezije je Puškin hkrati dosti pisal o licejskem bratstvu, časti, predanosti in celo o političnih vprašanjih. Ampak še v političnih verzih se želja po svobodi prepleta z ljubezenskim trpljenjem:

»Čakamo v upanju in trpljenju

za 10 minut svobodo sveto,

kakor čaka zaljubljenec mladi

snidenja z osebo zvesto.«

Marija Rajevska

Marija Rajevska

Javna domena

Leta 1820, ko je imel samo 21 let, so Puškina izgnali zaradi političnih pesmi (Čadajevu, Oda Svobodi, Vas). Po svojem nemilostnem položaju se je primerjal tudi z Byronom, kar je ob vsem trpljenju zaradi oddaljenosti od doma, prijateljev in bližnjih mogoče razumeti. V resnici je imel še srečo, saj ga je pokrovitelj Karamzin rešil pred Sibirijo – poslan je bil na jug.

Najprej je bil v Kišinjevu v uradu namestnika Besarabije (danes Moldavija, takrat del Ruskega imperija), a je kmalu staknil pljučnico, zato ga je ta namestnik poslal na zdravljenje ob morju z generalom Rajevskim.

Pesnik je veliko hodil v gore in ob morju. Pod vtisom Krima in Kavkaza je napisal t. i. »južne pesnitve«: Kavkaški ujetnik, Bahčisarajska fontana, Cigani, ki so prežete z vzhodnjaškimi motivi in drznimi lepoticami, ki so bile nekaj povsem drugega od hladnih Peterburžank.

Na tem mestu se je porodila ideja za Jevgenija Onjegina, ob tem pa je seveda napisal še celo množico liričnih pesmi. Mnoge so posvečene hčeram generala Rajevskega, predvsem pa Mariji. Raziskovalci si še zdaj niso enotni, kakšni so bili odnosi med njima: eni pravijo, da je bila ona močno zaljubljena vanj in je bila osnova za Tatjano v Jevgeniju Onjeginu, drugi menijo, da je predvsem ona privlačila njega in ji je on posvetil pesem Poltava.

Marija Rajevska, narisal Puškin

Javna domena

Razširjeno je prepričanje, da zavidanje Jevgenija Onjegina valovom, ki so poljubljali dekletove noge, izhaja prav iz spominov na njune mladostniške avanture ob morju.

»Kak valčke sem zavidoval,

ko v burni čredi spel navzgor je,

k nogam ji leč, za valom val!

Kak htel bi ž njimi se združiti,

nje nog se z usti dotekniti!«

Jelizaveta Voroncova

Leta 1922 sta se Novorusija in Besarabija združili v eno gubernijo na čelu z generalom Mihailom Voroncovom, zato je bil Puškin prestavljen v generalov urad v Odesi. Pesnik je bil neizmerno navdušen, saj je bila Odesa takrat drugo najpomembnejše mesto v imperiju, takoj za Sankt Peterburgom, z gledališči, sprejemi in drugimi pestrimi podrobnostmi posvetnega življenja. Puškin je tam postal eden od mnogih občudovalcev žene Voroncova – Jelizavete.

Jelizaveta Voroncova

George Hayter/Muzej Ermitaž

Biografi še zdaj razpravljajo, ali sta dejansko imela kakšno avanturo. Nekateri celo mislijo, da mu je rodila hčerko, drugi govorijo o bolj platonski zvezi. V pesnikovih zapiskih pa je mogoče najti številne portrete Voroncove, ki jih je naredil s svinčnikom.

Posvetil ji je več pesmi. Verjetno njun odnos odraža Želja po slavi, kjer pesnik piše, kako ga je neka ljubljena oseba božala po glavi in ga prosila, naj ji obljubi večno ljubezen. On pa je verjel, da ne bosta nikoli šla narazen:

»Poln sem bil navdušenja, verjel sem,

da ni prihodnosti druge, da grozni dan ločitve

ne bo prišel nikoli …«

Ampak junak pesmi izve, da ga je varala, zato sedaj zahteva veliko pesniško slavo, da pride glas o njem do ljubljene, da bo vedno slišala njegovo ime in pomnila njuna priznanja.

Krožile so govorice, da se Voroncova srečuje s polkovnikom Rajevskim, ki naj bi celo naredil cel škandal v hiši njenega moža. Da bi se Voroncov rešil tega bremena, je afero pripisal Puškinu. Pesnik to nekako naslavlja s pesmijo Demon, v kateri je on poimenovan za »zlobnega genija«, ki nima načel.

»Nasmeh njegov, pogled čudni,

njegove besede jedke,

vlivali so v dušo strup pogubni.«

Zaradi te zgodbe so se pokvarili dobri odnosi med Puškinom in načelnikom Voroncovim, za poslabšanje pa je bilo krivo tudi to, da se je Puškin bolj zanimal za poezijo kot za službo. Za povrh se je tajna policija dokopala do njegovega pisma, v katerem je izražal navdušenje nad ateizmom. Na koncu je bil odpuščen in Puškinovega južnega izgnanstva je bilo konec. Poslali so ga v družinski dvorec Mihajlovskoje v Pskovski guberniji.

Puškinovo slovo od morja

llja Repin, Ivan Ajvazovski/Državni Puškinov muzej

Ob odhodu je Jelizaveta podarila Puškinu dragocen prstan, ki je ostal njegov talisman do konca življenja. Vornocova je ostala naklonjena pesniku vse do konca njegovih dni, brala je njegova dela, pozneje pa se je celo pogovarjala s Puškinovo ženo Natalijo Gončarovo, ki je bila zelo ljubosumna oseba.

Anna Kern in Olga Kalašnikova

Anna Kern

Javna domena

Puškin je dami Ušakovi sam izročil dva seznama žensk, v katere je bil zaljubljen in s katerimi se je ukvarjal – šlo je za več kot 30 imen. »Donjuanski« seznam je dopolnil z avtoportretom v podobi monarha in napisom, ki naslavlja zlega duha: »Ne skušaj me brez potrebe.«

Preučevalci Puškina so razdelali tale seznam do potankosti, ena imena imajo večji, druga manjši pomen. Na njem je pet žensk z imenom Anna, in med njimi je tudi Anna Kern, ki ji je posvetil eno od najslavnejših ljubezenskih pesmi Trenutek pomnim dragoceni (A. P. Kernovi).

Puškin v Mihajlovskem, 1969

Boris Ščerbakov/Državni muzej L. N. Tolstoja

V letih 1824-26 je bil torej Puškin v Mihajlovskem dvorcu (1824-26) in tole obdobje velja za eno od najbolj plodnih v pesnikovem življenju, saj se je lahko v miru posvetil pesnjenju in izpeljal vse svoje načrte. Anno Kern je srečeval v sosednjem dvorcu Trigorskoje, kamor je pogosto zahajal. Njun odnos ni bil dolgotrajen in je bolj spominjal na igro, saj je Anna koketirala tudi z drugimi moškimi. Danes je poleg dvorca tudi drevored Anne Kern, zato večina meni, da sta se tam rada skupaj sprehajala. V raznih Puškinovih pismih so biografi našli ostre in ironične pripombe o Kernovi, zato sklepajo, da do nje ni gojil resnih čustev.

Jelizaveta Voroncova, narisal Puškin

Javna domena

Poleg tega je imel v Mihajlovskem še romanco s služabnico, tlačanko Olgo (rodila je nezakonskega sina, ki je umrl v zgodnjih letih življenja).

Natalija Gončarova

Natalija Gončarova

Javna domena

Leta 1828 je imel Puškin že 29 let, a še vedno ni bil poročen, kar je bila skrajna redkost za takratno visoko družbo. Zaradi izgnanstev niti ni imel veliko izbire za ženitev. V 16-letno Natalijo se je zaljubil na prvi pogled, vendar je bila njegova prošnja za roko dokaj hladno sprejeta, četudi Natalijini starši niso dali dokončnega »ne«. Dekle je bilo namreč še zelo mlado, pesnik pa je že slovel kot drzen ljubimec.

Puškin je šel za nekaj časa na Kavkaz, kjer je sodeloval v vojni, zatem pa je hotel potovati po tujini, vendar mu tajna policija tega ni dovolila. Ko se je vrnil, pa je leta 1830 ponovno zaprosil Natalijo za roko in tokrat dobil dovoljenje, da se oženi z njo.

»Moja ženitev z Natalijo (v oklepajih povem, da je to moja sto trinajsta ljubezen) je odločena,« je šaljivo pisal pesnik ženi prijatelja Vjazenskega. Ampak Gončarovo je Puškin res ljubil in primerjal jo je z Devico Marijo: »Stvarnik mi je poslal tebe, moja Madona, najčistejši zgled čiste prelestnosti.« O njej je napisal tudi dokaj erotično pesem, v kateri pripoveduje, kako mu je umirjena, zadržano-hladna, nežna ljubezen bližje kot mladostniške strasti.

Gončarova je rodila štiri otroke, vendar sta njuno ljubezen in družinsko srečo načenjala delo in status pesnika v družbi. Cenzura je krnila njegova najboljša dela, car Nikolaj mu je dal sramoten čin kamerjunkerja, ovirali so mu pisanje velikih proznih zamisli (zadrževali so ga v Peterburgu in ga ne spustili na podeželje ali v Moskvo na dopust). Bralci in kritiki so menili, da je izčrpal svoj talent, njegove knjige so se slabo prodajale, zaradi kvartanja so se nabirali dolgovi.

Natalija Gončarova, narisal Puškin

Javna domena

Puškin je postal nervozen in zelo ljubosumen. Takrat je prišla na dan govorica, da ima žena romanco s francoskim oficirjem Georgesom Dantesom. Izzval ga je na dvoboj in dobil smrtno rano, zaradi katere je dva dneva pozneje umrl v svoji postelji. Pred smrtjo je carja prosil odpuščanja, on pa mu je obljubil, da bo poskrbel za ženo in otroke. Držal je besedo, saj je poravnal vse Puškinove dolgove, ki jih ni bilo malo.

Preberite še:

Zakaj je bil Lev Tolstoj obupen mož?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.