Ljudmila Ulicka je bila na stavnicah na petem mestu po možnosti za prejem Nobelove nagrade za književnost v letu 2019. Mi mislimo, da bi morala biti prva! Predstavljamo nekaj razlogov.
Alfred Nobel je veleval, da je treba pisatelja nagraditi »za najboljše literarno delo v smeri ideala«. Kaj bi še lahko bilo bolje od ruskega romana iz 19. stoletja, ki govori o smislu človekovega obstoja in iskanja smisla življenja? Bi dali Nobelovo nagrado Tolstoju? Verjetno da. A je iz nekega razloga ni dobil.
Na srečo obstajajo tudi »Tolstoji 21. stoletja« in mednje gotovo spada Ljudmila Ulicka. O preteklosti in prihodnosti govori o sodobnem jeziku, ki je razumljiv mladim in odraslim.
V svojih romanih raziskuje zgodovino več generacij ene družine. Primer Kukocki, Medeja in njeni otroci ali zadnje delo Jakobova lestev so dobri primeri. Njene knjige ne vrtajo po preteklosti in prašnih arhivih, ampak predvsem globoko raziskujejo človekovo dušo in psihologijo. V duhu velikih romanopiscev je Ulicka aktualna in posvečena vprašanjem današnjega časa.
Ulicka naslavlja večno vprašanje »očetov in sinov,« ki ga je načenjal že ruski romanopisec Ivan Turgenjev. Išče skupne vezi med generacijami, poskuša razluščiti občutek krivde, ki ga imajo pogosto otroci v odnosu do svojih staršev.
»Iz mnogih pogovorov se mi zdi, da za trenutno stanje stvari mladi krivijo generacijo iz šestdesetih. Proces ''stalinizacije'', ki ga opažam vsak dan, kaže, da se nismo povsem naučili naukov zgodovine iz časov sovjetske vladavine in njenih krutih represij,« je Ulicka že leta 2013 povedala v pogovoru za Russia Beyond.
Kot pisateljica je čutila dolžnost, da mlajši generaciji pojasni, kakšno je bilo življenje v 60. letih 20. stoletja v Sovjetski zvezi. Raje ne govori o davnih in krvavih stalinističnih časih, katerih ponovitev je manj verjetna, ampak o šestdesetih, ki so bila manj grozeča, a so še vedno prinesla mnoge resne osebne težave.
Zeleni šotor Ljudmile Ulicke govori o samizdatu, o tem, kako so bili ljudje prisiljeni pridobivati in širiti znanja in knjige na nezakonit način, ker so v očeh oblasti veljali za »protisovjetske« in so jih birokrati prepovedovali na podlagi bizarnih in neenotnih kriterijev.
Roman predstavlja na desetine likov, ki so imeli uničena življenja zaradi sovjetske oblasti. Niso mogli delati v skladu s svojo pametjo in zanimanji, ves čas so se bali morebitne aretacije, ves čas so se bali za svoje sorodnike in prijatelje. Ulickaja poskuša pojasniti, da so ti ljudje v državi pozneje prišli na oblastne položaje, zato se ne morejo odpreti in biti svobodomiselni.
Eden od njenih najboljših romanov je Daniel Stein, prevajalec, ki poskuša pobotati krščanstvo, islam in judovstvo. Želi pokazati, kako njihovi politični odnosi slabo vplivajo na življenja običajnih ljudi.
Roman temelji na resnični zgodbi Oswalda Rufeisena. Glavni lik je poseben: poljski Jud, ki je skril svoj izvor, med drugo svetovno vojno služil v Gestapu in pri tem rešil veliko življenj. Po vojni je postal katoliški duhovnik in šel služit v cerkev v Izraelu.
Daniel je dejal zatočišče in podporo ljudem na družbenem robu, ki drugje niso mogli naleteti na sprejemanje in razumevanje (npr. arabski kristjan). Daniel poskuša med seboj pomiriti lokalne jude in muslimane, jude in kristjane. Daniel se celo sreča s papežem v času, ko Vatikan ni imel uradnih odnosov z Izraelom.
Daniel je tolmač, a ne samo zaradi znanja mnogih jezikov. On tudi povezuje, tolmači različne vere in kulture, pri tem pa izkazuje veliko bero milosti in inteligence.
Mimogrede: Ljudmila Ulicka je ruska judinja, ki je prešla v krščanstvo.
Ulicka ne samo zapoveduje dobroto v svojih delih, ampak se tudi sama aktivno bori za človekove pravice. Ima se za članico liberalne inteligence in je po letu 2010 sodelovala v protestih opozicije.
Pogosto nastopa v imenu nevladne organizacije Memorial, ki ohranja spomin na žrtve represij v času Stalina. V tistem obdobju so pridržali oba njena dedka, zato zgodbo jemlje zelo osebno. Javnost poskuša informirati o dejavnostih fundacije.
Ulicka aktivno sodeluje v neprofitnih dejavnostih. Ustanovila je Fundacijo Ljudmile Ulicke z podporo humanitarnih pobud, ki izvaja različne dejavnosti, med drugim izvaja izobraževalne programe. Povejmo na primer, da prispeva knjige za otroške bolnišnice.
Ulicka, sedaj stara 76 let, je nedavno razglasila, da ne bo več pisala dolgih romanov. Poberejo ji preveč časa in energije, medtem ko bi se ona rada posvetila svoji družini. A še naprej piše kratke zgodbe in sodeluje pri sestavljanju različnih antologij.
Po izobrazbi je sicer biologinja in je začela svojo pot književnice šele konec osemdesetih, ko je imela že več kot 40 let. Od takrat je napisala okoli 20 sijajnih knjig in kakih pet genialnih romanov. Njena dela so večkrat uprizorili v filmih. Je prejemnica dveh vodilnih ruskih književnih nagrad – Velika knjiga in Ruski booker.
Ulicka je med najbolj znanimi živečimi ruskimi avtorji v tujini. Njena dela so prevedena v več kot 25 jezikov in se še naprej na novo izdajajo (v slovenščino sta zaenkrat prevedeni deli Daniel Stein, prevajalec in Sonjica, op. ur.). Prejela je tudi ducat tujih književnih priznanj, kot so francoske Prix Médicis, The Ordre des Palmes académiques in celo Red legije časti, v Italiji pa Grinzane Cavour in druge nagrade.
Ženska je zadnjič dobila Nobelovo nagrado leta 2015 (Svetlana Aleksijevič iz Belorusije, ki piše v ruščini). Zadnja oseba iz Rusije, ki je dobila Nobelovo nagrado za književnost, je bil pesnik in pisatelj Josif Brodski leta 1987. Zato smo letos držali pesti in upali, da bo leta 2019 na vrsti Ljudmila Ulicka!
Preberite še:
Marina Stepnova: »Samo nase so osredotočeni tisti, ki nimajo velikega uma in velikega talenta«
Koliko ruskih pisateljev je dobilo Nobelovo nagrado za književnost?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
