Letos je padel nov rekord pri dražbi fotografij sovjetskih ustvarjalcev. Dražbena hiša Christie’s je namreč prodala različico avtoportreta iz Tretjakovske galerije avtorja Elja Lisickega za 950.000 britanskih funtov.
Lisicki je bil eden od ključnih predstavnikov ruske avantgarde in konstruktivizma. Ukvarjal se je s slikarstvom, arhitekturo, ilustriranjem knjig, oblikovanjem pohištva in s fotografijo.
Kot mnogi avantgardisti je tudi on z navdušenjem sprejel ideje revolucije in novo oblast ter pomagal pri izdelovanju agitacijskih plakatov in drugih sovjetskih vizualij.
Aleksander Rodčenko, znan kot »oče« sovjetskega dizajna in reklame, je bil umetnik in fotograf, ki je v sovjetsko fotografijo vnesel geometrijsko abstrakcijo, minimalizem in nestandardno perspektivo, ki so značilni za avangardo. Njegova dela so danes med najbolj iskanimi na mednarodnih dražbah.
Na tej fotografiji iz začetka 30-ih je upodobljena Rodčenkova muza Jevgenija Lemberg tik pred svojo tragično smrtjo. Tudi to umetnino je prodala dražbena hiša Christie’s in sicer v New Yorku leta 2018.
Še eno delo Rodčenka, ki je bilo letos prodano na dražbi. Ta fotografija iz leta 1935 povsem v umetnikovi maniri odraža klasično kompozicijo in perspektivo. Prav dela Rodčenka so oblikovala obraz nove »države sovjetov« in njeno vizualno podobo v zavesti ljudi. Prikazujejo, kako bi morale izgledati ulice in hiše ter sovjetski človek in njegovo življenje.
Ta fotografija, prodana na dražbi Sotheby’s v Londonu, izvira iz leta 1985. »To je domača fotografija, ki jo je vsak imel doma. Pobarvana je preveč lepo, kar je nekoliko idiotsko. Za mene je to znak idiotizma vse sovjetske kulture,« je izjavil Mihajlov.
Ko so Lurike prvič razstavili v umetnikovem rojstnem mestu Harkovu (v današnji Ukrajini), so bili odzivi nadvse negativni - »smeti«, s katerimi so služili fotografi, so se prerinile v umetnost!
Ta odnos se od takrat ni kaj dosti spremenil. Po mnenju umetniških kritikov Mihajlov še danes v svoji domovini velja za čudaka in disidenta, ki ruši ustaljene norme. Na Zahodu pa je eden od najbolj znanih sovjetskih fotografov – njegove razstave so med drugim na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku (MoMA), galeriji Tate Modern v Londonu in na bienalu v Benetkah.
Drugo najdražje prodano delo Mihajlova pripada seriji Soc art. Ta se je pojavila v 70-ih in podobno kot Luriki preosmišlja vizualno podobo ZSSR. A tokrat se je v središču znašla estetika množičnih shodov s transparenti, ogromnimi portreti voditeljev in mitom o nepremagljivem sovjetskem človeku.
Tole je ena od najbolj kultnih in obenem največkrat natisnjenih fotografij iz druge svetovne vojne, ki prikazuje izobešanje sovjetske zastave nad zgradbo nemškega parlamenta v Berlinu. Kot pravijo zgodovinarji, je ob prihodu uradnega vojnega fotografa Jevgenija Haldeja na lokacijo, na parlamentu viselo že polno sovjetskih zastav, zato je ta prosil prve vojake, ki jih je srečal, da ponovno upodobijo izobešanje. Haldej je nato našel primeren kot in napravil dve fotografiji, od katerih je ena šla v anale zgodovine.
Ta fotografija iz leta 1965 je najbolj znano delo Litovca Antanasa Sutkusa in obenem najbolj znana upodobitev francoskega filozofa Jeana-Paula Sartra. V sovjetski Litvi je bila mimogrede ena najmočnejših fotografskih šol v državi. Fotografija je večkrat pristala na naslovnici svetovnih revij, v Franciji pa je prišla celo v šolske učbenike. Sartre takrat v bistvu sploh ni vedel, da ga spremljevalec fotografira, saj je mislil, da je Sutkus, s katerim se je sprehajal, pisatelj.
Ko je izvedel za fotografijo, je rekel: »No, kaj naj zdaj s tabo … Vsaj kopijo mi pošlji!«
Prva fotografija trenutka izobešanja zastave, ki jo je posnel Haldej, je bila prodana po bistveno nižji ceni od svoje druge različice, ki je obletela ves svet. Tukaj se mlad sovjetski poročnik šele pripravlja na razobešanje prapora za zaključni kader.
Še en Litovec, ki je potoval v oddaljene kotičke Sovjetske zveze in fotografiral vsakdanje prizore. Res da ne na »superioren« sovjetski način, ampak v objektivnem dokumentarnem stilu.
Danes so njegova dela na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v San Franciscu, Muzeju likovne umetnosti v Santa Feju, Nacionalni knjižnici v Parizu, Mednarodnem centru za fotografijo v New Yorku in v drugih kulturnih ustanovah po vsem svetu.
Preberite še:
Izjemno junaštvo, izjemna groza: 16 sovjetskih fotografij iz 40. let 20. stoletja
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
