5 priljubljenih mitov o Aleksandru Puškinu

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Oče je obljubil, da bo Puškinu odvzel dediščino

Sergej Lvovič Puškin na gravuri K. Gampelna

Javna domena

O Puškinovi odvisnosti od iger na srečo je krožilo veliko legend - in večina jih je bila resnična. Čeprav je bil Puškin po merilih svojega časa zelo premožen, je njegova ljubezen do iger na srečo pustila velik pečat na pesnikovem proračunu.

Igral je bridž, faro, lomber in druge igre s kartami ter nenehno tvegal svoje premoženje. Nekoč je skoraj izgubil neobjavljeni del "Jevgenija Onjegina", vendar mu ga je v zadnjem trenutku uspelo dobiti nazaj. Ena od njegovih številnih ljubic in muz Anna Kern je o tem hobiju zapisala takole: "Puškin je zelo rad igral karte in je dejal, da je to njegova edina navezanost.

Napačen hobi pesnikovemu očetu ni bil všeč in širile so se govorice, da ga bo zaradi tega razdedinil. Še posebej zato, ker je bil odnos z očetom dejansko zapleten. Vendar pa razdedinjenje meče senco na celotno družino; pravzaprav še tako veliki dolgovi niso bili razlog za takšen radikalen korak. In o tem ni nobenega dokumentarnega dokaza.

Dolgov pa je bilo veliko: po smrti v dvoboju se je izkazalo, da je imel Puškin dolg zaradi kart skoraj 150 tisoč rubljev (to je približno 240 milijonov sodobnih rubljev!). Vendar jih ni poravnal njegov oče. Celoten dolg je odplačal sam cesar Nikolaj I., ki je Puškinovo družino vzdrževal tudi na račun državne blagajne.

Puškin je imel ogromen "donhuanski seznam"

Portret Natalije Nikolajevne Puškine-Lanske (rojene Gončarove)

Aleksander Brullov

Ta seznam sploh ni izmišljen in je bil leta 1887 celo objavljen v "Albumu Puškinove razstave iz leta 1880". Od leta 1829 dalje je pesnik ženske, ki so mu bile všeč ali so mu bile blizu, zapisoval v dva vzporedna seznama. Skupno je bilo v njem 37 žensk. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je pesnik na prvi seznam zapisal imena tistih, ki jih je ljubil več, na drugi pa tistih, v katere je bil preprosto zaljubljen.

Domnevni portret Anne Kern

A. Arefov-Bagajev

Zgodovinarji so, čeprav ne povsem natančno, vendarle uspeli razkriti identiteto nekaterih žensk, s katerimi je bil Puškin kakor koli povezan. Med njimi naj bi bile: žena znanega historiografa Jekaterina Karamzina, Anna Petrovna Kern, o kateri je Puškin pozneje napisal eno svojih najslavnejših pesmi "Spominjam se čudovitega trenutka ...", pa tudi igralka Carskoselskega gledališča, carska družica, hči francoskega vojvode, hči avstrijskega bankirja, žena guvernerja Odese ter druge ugledne "svobodne" in poročene gospe.

Puškin je Dumas

Aleksander Dumas leta 1855

Javna domena

Zagovorniki te teorije trdijo, da je Puškin uprizoril svojo smrt in se preselil v Francijo, kjer je začel pisati romane pod imenom Aleksander Dumas. Pravijo, da bi ga k temu lahko spodbudilo dvoje: dolgovi za karte, ki jih do konca življenja ni mogel odplačati, ali ukaz cesarja Nikolaja I., ki je Puškina skrivaj poslal v Francijo kot "vohuna" in za to pokril vse pesnikove dolgove ter poskrbel za njegovo družino.

Res je, po eni strani je Puškin svojo "vlogo" znal odigrati zelo dobro: tekoče je govoril francosko, poznal je manire visoke družbe, v katero je bilo treba prodreti - preostalo je le, da je ustvaril prepričljivo vlogo. Tako naj bi se pojavil Aleksander Dumas.

Kljub argumentom zagovornikov te legende (podoben videz, sklicevanja na Puškinovo življenje v Dumasovih delih in številni drugi) pa je prav tako veliko protiargumentov. Na primer, Aleksander Dumas je bil v tridesetih letih 19. stoletja kot pisatelj že precej znan in mnoge njegove igre so v tem času že prišle v ruska gledališča. Poleg tega je pisatelj sodeloval v julijski revoluciji leta 1830, sam Puškin pa se je v tem času pripravljal na poroko z Natalijo Gončarovo.

Po usodnem dvoboju so številni njegovi prijatelji in sorodniki obiskali Puškina na domu in skrbeli za pesnika v zadnjih dneh kar 8 zdravnikov, zato je verjetnost, da so vse, ki so videli Aleksandra Sergejeviča v tem času, uspeli prepričati, da prikrijejo to skrivnost - izjemno majhna.

Puškin je Afričan

Portret, ki ga nekateri raziskovalci pripisujejo portretu A. P. Hannibala

Javna domena

Deloma je to res, saj se je Puškinov praded po imenu Abram Petrovič Hannibal rodil nekje na območju današnjega Kameruna (ali Etiopije - podatki se zelo razlikujejo). V začetku 18. stoletja so ga uplenili, nato pa je trgovec Savva Raguzinski ga pripeljal v Moskvo. Leto pozneje je bil krščen, njegov krstni oče pa je bil sam cesar Peter I. V Rusiji je postal glavni vojaški inženir ruske vojske, v drugem zakonu pa se mu je rodil Osip Hannibal, pesnikov dedek.

Že samo to dejstvo daje podlago za trditev, da je bil Aleksander Sergejevič afriški pesnik. In čeprav je v svojih delih pogosto omenjal svoje zgodovinske korenine, je bil v resnici le 1/8 Afričan, še 1/8 Nemec, preostalih 75 % pa je bil Rus. Mnogi še vedno niso prepričani, ali je ta zgodba resnična, vendar je obstoj Abrama Hannibala dokumentiran, zato ni treba dvomiti v delno afriško poreklo Puškina.

Puškina je pred aretacijo ali smrtjo rešil... zajec 

V Puškinovem rezervatu "Mihajlovskoje" so odprli spomenik zajcu, ki je pred 175 leti tekel čez cesto izgnancu Aleksandru Puškinu, ko je ta na predvečer vstaje dekabristov odhajal v Sankt Peterburg, in prisilil pesnika, da se je obrnil nazaj.

Jurij Belinski/TASS

Obstaja mit, da bi bil pesnik, če ne bi na poti iz Mihajlovskega (kjer je bil v izgnanstvu) v Sankt Peterburg do Puškinove kočije čez cesto pritekel zajec, najverjetneje izgnan v Sibirijo ali usmrčen zaradi sodelovanja v vstaji dekabristov. Čeprav ni veljal za dekabrista in ni sodeloval v političnih akcijah, bi lahko svobodomiselne Puškinove pesmi kruto škodile njemu, zato je bila pot v Sankt Peterburg nevarna (zlasti v času izgnanstva). Zajec, ki ti prekriža pot, je zelo slabo znamenje, zato je vraževerni pesnik obrnil kočijo.

Vendar ne glede na to, kako dobro se sliši ta legenda, pa se v resnici vse izkaže za nekoliko bolj zapleteno. Prijatelj pesnika Sergej Sobolevski je zapisal, da zajec Puškinu ni tekel čez cesto na poti v prestolnico, temveč ko se je šel poslovit od sosedov. A pesnika ni ustavil zajec, temveč še ena slaba napoved iz 18. stoletja - pop v vratih na posestvu. Šele potem se je Aleksander Sergejevič odločil, da bo ostal.

Zajec pa se je vseeno zapisal v zgodovino. Leta 2000 so mu nedaleč od Mihajlovskega postavili spomenik kot pesnikovemu "rešitelju" pred prezgodnjo smrtjo. A kot vemo, mu je to pomagalo le za kratek čas - Puškin je tako ali tako umrl zelo zgodaj, v 37. letu življenja.

Koliko dvobojev je imel Aleksander Puškin?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.