5 razlogov za branje Puškinovega romana v verzih "Jevgenij Onjegin"

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Še vedno ga je vznemirljivo in zanimivo brati

V svetovni književnosti je veliko mojstrovin, ki jih običajni ljudje praktično ne berejo, a jih jezikoslovci in literarni kritiki navdušeno analizirajo že stoletja.

"Jevgenij Onjegin" ni eden od njih. Kljub temu, da so bili njegovi analizi posvečeni številni zvezki različnih študij, je roman še vedno priljubljen med običajnimi ruskimi bralci. Všeč je zato, ker ga je poleg lepot sloga in globine pomena preprosto še vedno zanimivo brati. Občutki in misli junakov se še vedno dotikajo sodobnih hipsterjev in vaških deklet.

Jelena Samokiš-Sudkovskaja

Zgodba romana je vznemirljiva. Bogati plemič Jevgenij je še zelo mlad, vendar je že naveličan družabnega življenja in zabave v velikem mestu Sankt Peterburgu. Pride na podeželje, kjer po pokojnem stricu podeduje posestvo.

V dolgčasu Jevgenij spozna navdušenega pesnika po imenu Lenskij. Ta svojega novega prijatelja predstavi svoji izbranki Olgi in njeni sestri Tatjani, ki se zaljubi v skrivnostnega Onjegina ... V nadaljevanju se odigrajo shakespearske strasti na ruskih tleh.

Puškin je roman začel pisati leta 1823, ko še ni dopolnil 24 let, in ga dokončal šele osem let pozneje, leta 1831. Delo je izhajalo v tisk po poglavjih, kot nekakšna vznemirljiva serija, in bralci so z zadržanim dihom čakali na naslednji del. Zaključek pa je javnost dobesedno šokiral.

Jelena Samokiš-Sudkovskaja

Sam Puškin je svoje obsežno delo pri romanu označil za podvig. Ob koncu romana bi si verjetno rekel: “Ай да Пушкин, ай да сукин сын!” - "Aj da Puškin, aj da sukin sin!" ('sukin sin' - 'kurbin sin' je uporabljen kot šaljiv izraz občudovanja "hudičevo dober" - op. prev.), čeprav v resnici si je to povedal po pisanju tragedije v verzih "Boris Godunov".

2. Gre za "enciklopedijo ruskega življenja"

Roman "Onjegin" se imenuje "enciklopedija ruskega življenja". Ta okrasni pridevnik je prvi uporabil Vissarion Belinski, najbolj priznan literarni kritik v Rusiji 19. stoletja. Z njegovo "lahkotno" roko se je ta definicija ukoreninila in postala idiom.

Posestvo Mihajlovskoje

Državni muzej - rezervat Aleksandra Puškina Mihajlovskoje

Puškinu je v majhnem (zlasti po Tolstojevih merilih) romanu s 24 tisoč besedami (nekaj več kot 200 strani verzov) uspelo podati popolno sliko o tem, kako je Rusija živela v prvi četrtini 19. stoletja. Uspelo mu je prikazati celoten prerez takratne družbe: opisal je plemiško posestvo, življenje kmetov, peterburško visoko družbo in staro moskovsko plemstvo.

Posestvo Mihajlovskoje in Puškinovo delovno mesto

Aleksandra Guzeva

V njegovem romanu se menjavajo letni časi in pokrajine srednjega dela Rusije, za vsako pa najde zajeten in nepozaben opis, ki nato postane učbeniški. Puškin naredi tudi veliko filozofskih in psiholoških odmikov in opazk, ki so takoj postali aforizmi. Kot na primer: “Быть можно дельным человеком/ И думать о красе ногтей” - "Bitj možno dèljnim čelovèkom/ i dùmatj o krasè nogtèj!" (Možno je biti dober človek/ in hkrati razmišljati o lepoti svojih nohtov) ali “Чем меньше женщину мы любим,/ Тем легче нравимся мы ей”  - "Čem mènjše žènščinu mi ljùbim/ tem bòljše nràvimsja mi jej"(Manj ko ljubimo žensko/ bolj nas ima rada sama).

"Onjegin in Tatjana"

Jurij Kuševski (CC BY-SA 4.0)

Od objave prvega poglavja leta 1825 pa vse do danes roman bralca navdušuje s kompleksnostjo kompozicije, obilico obravnavanih tem, natančnim opisovanjem podrobnosti vsakdanjega življenja in globino značajev, razvitih z neprekosljivo spretnostjo. In vse to z lahkoto, nevsiljivo, napisano "z enim mizincem"!

3. Najboljše ljubezenske izpovedi v ruski literaturi

Tatjanino pismo Onjeginu zna na pamet skoraj vsak Rus. Če ne v celoti, pa vsaj nekaj stavkov. Mlado dekle, ki živi v svetu knjig in narave, pogumno izpove ljubezen naveličanemu byronskemu junaku, ki se po naključju znajde v njeni odmaknjeni vasi. Sama se zave, da je morda on "zahrbtni skušnjavec" in da gre za prevaro. Toda odločitev o svoji usodi prepusti v njegove roke.

Jelena Samokiš-Sudkovskaja

No, velja omeniti, da je Onjegin zelo cenil tako pogumno dejanje, vendar kljub vsemu svojemu cinizmu ni izkoristil neizkušenosti mladega dekleta.

Zadnja poteza dela na romanu bo, da Puškin napiše ljubezensko izpoved v imenu samega Onjegina (ne bomo razkrivali kart, za koga je bila napisana, če še ne veste.).

Jelena Samokiš-Sudkovskaja

To je že pismo odraslega moža, izkušenega in modrega, ki pa ga je prvič v življenju resnično zaslepila ljubezen. In to se bralcu razkrije s povsem nove plati v mojstrskem pismu izpovedi.

4. Eden prvih ruskih romanov, ki je takoj postal mojstrovina

Prva ruska "laična" književnika, Mihail Lomonosov in Aleksander Sumarokov, sta očitala evropskim romanom, da so nemoralni in nesmiselni.

Toda ruskega romana, ki bi bil vsaj po kakovosti primerljiv z njima, v tistem času preprosto ni bilo.

"Onjeginova klop" na posestvu Trigorskoje, Pskovska regija

Aleksej Kudenko/Sputnik

Puškin je bil dejansko ustvarjalec novega ruskega romana in jezika, v katerem ga je bilo mogoče brati. Je tudi eno prvih realističnih del ruske književnosti, ki opisuje življenje sodobnikov in vsakdanje podrobnosti brez pretiranega romantiziranja ali sentimentalnosti.

Zaradi verzne strukture in večplastne vsebine romana ga je težko uprizoriti in ekranizirati. Običajno režiserji, ki se lotijo te naloge, izberejo le odlomek ali le ljubezensko linijo ali pa celo uprizorijo fantazijsko delo na to temo (kot na primer v gledališču Vahtangova v Moskvi, kjer Tatjana na zasneženem odru pleše z medvedom ...).

Eden najuspešnejših primerov je bila opera Čajkovskega "Jevgenij Onjegin", kjer so pesmi uglasbili na operne dele, simbioza glasbe in Puškinovega besedila pa je rodila povsem novo mojstrovino.

5. Ima edinstveno pesniško strukturo

Puškinova genialnost se med drugim skriva v njegovi filigranski sposobnosti rimanja. Njegove rime so lahkotne in hkrati subtilne, sam verz pa zveni izjemno harmonično in primerno za rusko uho.

Toda " Jevgenij Onjegin" ni preprosto napisan v verzih. Vsaka vrstica ima svojo jasno notranjo strukturo, ki ji pesnik sledi skozi celoten roman. V literarnih študijah se je pojavil celo izraz онегинская строфа - "onjeginskaja strofa".

Portret Aleksandra Puškina

Orest Kiprensky/Tretjakovska galerija

Prevajalci z vsega sveta si še vedno upajo prevajati "Jevgenija Onjegina" v svoje jezike in tekmujejo, kdo bo to storil bolje. Samo v angleščino obstaja več kot 10 prevodov, vedno pa se pojavljajo novi.

Glavni spor poteka glede oblike in velikosti verza - ali je vredno slediti temu ali se je bolje osredotočiti na vsebino in prenesti vzdušje Puškinovega besedila?

Tukaj si lahko preberete kratek povzetek romana "Jevgenij Onjegin".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.