Mediji navadno pri čečenskih porokah v ospredje postavljajo grobe kršitve pravic žensk, neenakopravnost v zakonu in mnogoženstvo. Javnost ima rada strašljive zgodbe, ki jih na žalost v Čečeniji ni malo. Za večino čečenskih fantov in deklet je poroka vseeno vesel praznik, v mnogih čečenskih družinah pa lahko najdemo harmonijo v odnosih, ki jim jo lahko le zavidamo. Takšna je bila tudi poroka Islama in Eline iz naselja Gikalovo v bližini čečenske prestolnice Grozni.
Priprave na poroko potekajo več mesecev. Starši bodočega soproga se natančno pozanimajo o dekletu in več generacijah njenih sorodnikov, za poizvedbo pa zadolžijo nekoga, ki ni član družine. Ko se zares prepričajo, da je nevesta vredna njihovega sina, starši direktno ali preko sorodnikov predlagajo poroko. V skladu s starimi običaji bodoča nevesta najprej odkloni poroko in se z njo strinja šele po premisleku. Po tradiciji se ženin in nevesta do poroke ne pogovarjata. Sodobni Čečen svojega prijatelja prosi, da bodoči ženi priskrbi telefon, s katerim si bosta pisala SMS-e, včasih pa se celo - oh nezaslišana svoboda - pogovarjata preko Skypa in družbenih omrežij. Če je želja po srečanju z ljubljeno osebo nepremagljiva, se lahko bodoča soproga srečata, vendar morajo biti zraven številni očividci.
Vladimir Servinovski
Vladimir ServinovskiPo dolgih mesecih priprav končno nastopi praznični dan. Najprej praznujejo v nevestini hiši. Sorodnice in prijateljice pripravljajo pogostitev, nevesta pa v poročni obleki pozira pred fotoaparati. Prijateljice se veselijo in praznujejo v veselem pričakovanju, kar je velika sreča tudi za novinarja – Čečenke je navadno težko prepričati, da bi se fotografirale. Mati in babica vzdihujeta, ker družino zapušča edina hči.
Ženinov sorodnik vstopi v hišo, da bi vzel nevesto. Posadi jo v Toyoto Camry, ki je v Čečeniji neverjetno priljubljen avtomobil. Zdi se, da si vsi bogati Čečeni želijo kupiti črno Camry, obvezno z dvema izpušnima cevema.
Vladimir Servinovski
Vladimir Servinovski
Vladimir Servinovski
Vladimir ServinovskiNa krilu hiše (pred vhodom) so se zbrale številne sorodnice. Avto odpelje z mesta, vendar so vrata zaklenjena. Ženske zahtevajo odkupnino. Ko jo prejmejo, se sprevod ob spremljavi strelov iz strelnega orožja odpravi proti ženinovi hiši. Za prebivalce Čečenije je streljanje na porokah ter nošenje orožja uradno prepovedano, vendar jim zunaj prestolnice Grozni včasih pogledajo skozi prste. Vozniki se prerivajo za drugo mesto v koloni, takoj za avtomobilom z nevesto. To imajo za dober znak. Ljudje pripovedujejo, da so na neki bogati poroki v Severni Osetiji v boju za »srečno mesto« popolnoma uničili več avtomobilov znamke Porsche in Nissan Infinity.
Danes gresta ženin in nevesta tudi na matični urad, veliko pomembnejši pa je obred v skladu s šeriatskim pravom. Obstaja tudi mnogoženstvo, ki ga opravičujejo z argumentom, da je po vojni ostalo premalo moških. Tamkajšnji prebivalci namreč tudi ne podpirajo porok Čečenk s pripadniki drugih narodnosti, kaj šele religij. Redko katera žena svojemu možu dovoli, da bi v hišo pripeljal še eno ženo. Še nedavno so se dogajale ugrabitve nevest: obstajale so že v sovjetskih časih, v devetdesetih letih pa so postale skorajda vsakdanje. Zdaj so prepovedane: duhovniku, ki bi potrdil takšno zakonsko zvezo, odvzamejo funkcijo, še hujše pa so kazni za ženine, ki morajo plačati milijon rubljev (to je več kot 13000 evrov, op. prev.).
Praznik se nadaljuje v ženinovi hiši. Ženske in moški jedo v različnih sobah. Pri moški mizi celo strežejo samo moški. Pijače so izključno brezalkoholne, meni pa šepetaje ponujajo žganje, češ nikoli ne veš, ali bo gost iz Moskve poroko brez žganja sploh smatral za poroko.
Vladimir Servinovski
Vladimir ServinovskiOb slavnostnih besedah starešin in častnih gostov v hišo pripeljejo nevesto, kjer jo slavnostno sprejmejo novi sorodniki. Običaji nevestam narekujejo, da ob tem izkazujejo globoko žalost in le skromno dvigajo pogled, tudi če srce poje in se usta sama širijo v zadovoljen nasmeh.
Ženinu na lastno poroko sploh ni treba. Če je radovednost neustavljiva, lahko bodoči mož kuka skozi okno, gosti pa se pretvarjajo, da njegovega nemoralnega početja sploh niso opazili.
Po kosilu se gosti odpravijo k sosedom. Njihovo veliko dvorišče je kot nalašč za lezginko, ki jo na Kavkazu plešejo vsi. Slog se razlikuje v različnih republikah in celo mestnih predelih, zato je hitro mogoče videti, ali jo pleše Avarec, Inguš ali Lezgin. Glavne značilnosti ostajajo enake: moški je sunkovit orel, ženska pa gibčna labodka, ki plava stran od napadalnega plenilca, ki se je med plesom ne sme dotikati.
Iz prtljažnika ruskega avtomobila VAZ Priora, ki ima sila močne zvočnike, odmeva ena pesem za drugo. Celo sramežljivke v hidžabih se premikajo v ritmu, podobno pa je tudi s fanti. Za nekatere je lezginka ples za dva, skoraj kot tango. Drugi plešejo bolj za občinstvo.
Najbolj drzni so najmlajši gosti, ki plešejo kot odrasli ali pa v paru z mamo. V kotu velikega dvorišča v udobnih naslanjačih veselo mladino opazujejo tisti, ki so bujne strasti pustili v svoji mladosti. Tudi oni se v parih vključujejo v krog in že kmalu zagledamo naslednji prizor: mladega jezdeca, ki previdno pleše s sivo gorjanko.
Vladimir Servinovski
Vladimir Servinovski© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
