Oliver Stone: »V resnici film govori o tem, kako ohraniti svojo dušo«

15. septembra bo film Snowden, ki ga je posnel kultni režiser Oliver Stone, prišel v ruske kinematografe, le dan pozneje, ga bodo premierno prikazali tudi v ZDA. Kot je jasno že iz naslova, film pripoveduje o enem od najbolj kontroverznih oseb v sodobni ameriški zgodovini - Edwardu Snowdenu, nekdanjemu pogodbeniku ameriške obveščevalne agencije CIA, ki je leta 2013 objavil dokumente, ki razkrivajo obseg nadzora ameriške vlade nad osumljenimi za terorizem, svetovnimi voditelji ter ameriškimi državljani, kar poteka pod pretvezo boja proti terorizmu.

Celo za režiserja njegovega kalibra je bilo zelo težko posneti film o tako kontroverzni in aktualni temi, zato so film ustvarjali kar dve leti. Po drugi strani je tema naravnost pisana na kožo Stoneu, saj gre za kombinacijo politične intrige, vladne zarote, v središču vsega tega pa je seveda razočarani ameriški domoljub.

Stone se je z Igorjem Dunajevskim, dopisnikom RG iz Washingtona DC, pogovarjal o snemanju filma ter o njegovih aktualnih sumih. Pred začetkom pogovora, ki je potekal po telefonu, je Stone opozoril Dunajevkega: “Prepričan sem, da nama prisluškujejo. Zagotovo so nekje prisluškovalne naprave. Mislim, da morava biti kar se da previdna. Povejte mi, kaj želite, in poskušal vam bom pomagati po svojih najboljših močeh.”

RG: Oliver, glede na vaš nasvet bi vas želel vprašati naslednje: Ali se vi in vaša ekipa niste bali, da se boste zaradi filma znašli pod lupo NSA? Snowdnova razkritja so imela zelo velik vpliv na ameriško obveščevalno skupnost in še posebej na NSA. Zakaj ste snemali v Nemčiji?

Oliver Stone: Zdelo se nam je, da je snemanje v Nemčiji bolj varno. Nemčija je država, ki je zaradi svoje preteklosti zelo občutljiva za nadzor. Leto 2014, ki se ga spominjam v podrobnosti, je bila to še zelo sveža novica, zato je bilo vse skupaj tako strašljivo. V ZDA so ljudje proti njemu (Snowdnu) govorili histerične stvari. Kot denimo, da je delal za Rusijo ali pa Kitajsko, da je izdajalec, vohun. Vzdušje je bilo res napeto. V tem okolju se nam je zdelo, da bi s snemanjem v ZDA pokvarili celotno vzdušje. Zdelo se nam je, da je proti njemu preveč ljudi. Javnomnenjske raziskave so pokazale, da je bilo več Nemcev naklonjenih njegovim dejanjem kot pa denimo Američanov. Kar 60 odstotkov državljanov ZDA mu je nasprotovalo.

To se je pozneje spremenilo in postali so mu bolj naklonjeni. Takrat ni bilo tako. 

Dejansko smo dva tedna snemali celo v ZDA. Igralec, ki je igral Snowdna, se je sprehajal tik pred rezidenco predsednika Baracka Obame. Šli smo tudi na Havaje, v Hong Kong ter v Moskvo.

Vir: Kinopoisk.ru

RG: Ali ste čutili pritisk s strani ameriške vlade ali obveščevalnih služb, ko ste delali na filmu? Kako ste kontaktirali Snowdna? Verjetno ga NSA in CIA pozorno spremljata?

O.S. Po resnici povedano smo bili glede scenarija izredno previdni. O njem se nismo pogovarjali po telefonu ali preko elektronske pošte. Na spletu se o njem sploh nismo pogovarjali, naše pogovore pa smo šifrirali, kolikor je bilo to mogoče. Vse skupaj je bilo precej zapleteno. 

S Snowdnom se nisem nikoli pogovarjal po telefonu. Šel sem v Moskvo. Snemali smo v Münchnu, zato smo bili bližje. Ali pa sem mu sporočila pošiljal preko njegovih odvetnikov. Eden je bil v Washingtonu – Ben Wizner, drugi pa v Moskvi – Anatolij Kučerena. 

Zdelo se mi je, da nas pri NSA zaradi filma ne bodo napadali. To bi bilo zelo neumno in bi se jim maščevalo. Takšne stvari sem počel že neštetokrat. Čutil sem, da sem zaščiten, saj sem kar se tiče mojih poslovnih zadev, vedno vse počel javno in zakonito.  

Snowden in film Snowden 

RG: Kakšen nasvet vam je dal Snowden? Si je ogledal film? Mu je bil film všeč?

O.S.: Film sem mu odnesel dvakrat. Ja, sprejel ga je. Koristen je bil na obeh straneh. Svet računalnikov razume zelo dobro, zato nam je pomagal s tehničnimi popravki. “Ker je bil del tega sveta, razume njihov jezik. Hkrati razume tudi potrebo po dramatičnosti. Ne moreš ustvariti nečesa, kar traja in traja ... Potrebna je oblika, nekaj, kar je zapakirano kot celota. Nismo seveda mogli posneti računalniških zadev, ki nam jih je razkril. Umetno smo jih morali ustvariti, vendar vseeno dobiš občutek, česa vsega so sposobni računalniki.

RG: Številni so pod vprašaj postavljali njegove motive. V ZDA je bil obtožen, da je narcis, ki išče slavo in priljubljenost. Vlada ga je označila za izdajalca, za liberalni del družbe pa je junak. Kakšni so vaši občutki? Zakaj je storil to, kar je storil?

O.S.: Kot človek, ki je zadolžen za dramatizacijo, je bilo to moje delo. Morate videti film, da boste lahko razumeli. Tega ne morem povzeti v novinarski izjavi.

Obstaja več razlogov. Je domoljub. Dejansko verjame v ustavo, skorajda kot tabornik. In prisegel je ustavi, ne CIA ali NSA. Prikazali smo njegovo napredovanje znotraj obveščevalne skupnosti, njegove različne poklice, čemu vsemu je priča, ko jih je opravlja. Zanj je bilo to nekaj strašljivega.

Za povrhu vsega je seveda imel tudi življenje. Če pogledate samo zvezo z njegovim dekletom Lindsay Mills, je to odnos, ki traja že 10. let. Mislim, da je bilo to, da se ji je mogel odreči, velik del celotne zgodbe. Zanj osebno je šlo za najbolj težak del.

Ne gre spregledati njegove epilepsije, ko se je prvič v življenju začel zavedati svoje smrtnosti, tega, da ima njegovo življenje omejitve. Ko se mladenič poda na takšno pot, ima seveda pomisleke, kaj pravzaprav počne v življenju.

V filmu boste videli njegov razvoj od 20. do 29. leta. To je precejšen korak. Spotoma se učiš, spreminjaš, kar je pravzaprav tisto, za kar gre v življenju. V resnici film govori o tem, kako ohraniti svojo dušo.

Kako se je svet spremenil po Snowdnu

RG: Po zaslugi Snowdnovih dejanj se je v ZDA odprla razprava o tanki črti med demokracijo, človekovimi pravicami in varnostjo ter bojem proti terorizmu. Po njegovih razkritjih je administracija sprejela nekaj ukrepov o omejevanju elektronskega vohunjenja. Kot ste že omenili, je ameriška družba o tej temi ponovno razmislila. Pred kratkim je nekdanji ameriški generalni tožilec Eric Holder Snowdnova dejanja označil za “javno služenje”. V kakšni smeri se razvija dialog?

O.S.: Po resnici povedano je sam Snowden dejal, da je Obama izvedel nekaj reform, češ da je  “zamenjal zavese v sobi”. Vohunske službe lahko gredo nazaj in za nazaj pridobijo informacije, ki jih želijo. Mislim, da vse Američane zdaj spremlja občutek, da jih gledajo, da so potencialna tarča nadzora. Odraščal sem v zgodnjih 50-ih letih prejšnjega stoletja v New Yorku in od svojega očeta se spominjam tistega hladnovojnega občutka. Popolnoma enak hladen učinek in strah zdaj živi v vseh nas. Pazimo na to, kaj rečemo, kajti če boš povedal to, kar dejansko misliš, lahko postaneš razredni sovražnik, sovražnik države  - še bolj verjetno sovražnik podjetja ali korporacije.

Velika reforma, ki se je po mojem mnenju zgodila po Snowdnu, je koncept šifriranja. Izvedle so jo zasebna podjetja. Nekatera od njih so bila v času pred Snowdnom glavni vladni partnerji. To ne pomeni, da so največja telefon podjetja, kot sta AT & T in Verizon, spremenila svoje navade. Močno dvomim. Po drugi strani sta Google in Facebook šla naprej. Ne zato, ker bi njihovi odgovorni verjeli v to, kar je počel Snowden, pač pa zato, ker niso želeli izgubiti svoje baze strank. Prepričan sem, da bi druga komercialna podjetja začela izdelovati proizvode s šifriranjem, zato bi izgubili stranke.

RG: Je bilo prav, da je Rusija dala azil Snowdnu?

O.S.: Iskreno rečeno, sam sem to vprašanje zastavil Putinu, ki mi je dal zelo dober odgovor. Ne morem vam ga zaupati, dokler ne izdamo dokumentarnega filma o Putinu. Dejstvo je, da je Putin s tem, ko je dal azil Snowdnu, prizadel svoje odnose z Zahodom. Mislim, da ZDA, ki na Zahodu dominirajo, niso bile preveč srečne zaradi te poteze.

RG: Snemali ste dokumentarni film o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu. Kako napreduje?

O.S.: Da, končujem ga. Mogoče bo zaključen prihodnje leto. 

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.