»Tolstoj ni samo ruski, ampak je od vseh«

Prispevek je prevedena in rahlo skrajšana različica članka Pavla Basinskega, ki je bil v originalu objavljen v časopisu Rossijskaja gazeta pod naslovom »Naše vseh«.

Zadnji dan mojega obiska v slovenski prestolnici Ljubljani mi je sijajni prevajalec ruske literature Borut Kraševec podaril knjigo Draga Jančarja, ki je v svetu verjetno najbolj znani slovenski pisatelj. Njegovo prozo so prevedli v več kot dvajset jezikov, poleg tega je dobil nekaj prestižnih evropskih nagrad.

Prevajali so ga tako v sovjetskih časih (Galernik, Severni sij) kot tudi v postsovjetskem. V Rusiji je veliko zanimanja vzbudil njegov roman Katarina, pav in jezuit (2000), ki temelji na gradivu o dogodkih iz sedemletne vojne (1756-1763), v katero se je vpletla večina evropskih držav. Še toliko bolj je to veljalo zaradi odličnega prevoda Maje Riževe in Mariane Beršadske. In tako je pred tremi leti v Rusiji izšel še prevod zadnjega romana Draga Jančarja z naslovom To noč sem jo videl (2013) v prevodu Tatjane Žarove. Pomembno je poudariti, da sta bila izdaja in prevod mogoča pri finančni podpori Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Trubarjevega sklada pri Društvu slovenskih pisateljev.

 

V Sloveniji živi samo 2 milijona ljudi in po številu prebivalcev zaseda 140. mesto na svetu. V Moskvi živi skoraj 12,5 milijonov ljudi, šestkrat več kot v vsej Sloveniji. Kljub temu mala Slovenija smatra, da je nujno potrebno finančno podpreti prevode svojih pisateljev v druge jezike, tudi ruski. Za povrh s svojimi sredstvi organizira tudi kulturne forume, ki so posvečeni ruski klasiki. Zadnji od takšnih forumov je festival o Tolstoju, ki poteka v Ljubljani od 11. januarja do 3. marca, ki sem se ga lahko udeležil osebno. A o festivalu malo pozneje.

Novi Jančarjev roman je posvečen precej nedavnim zgodovinskim dogodkom – usodi Jugoslavije po koncu druge svetovne vojne (povojni poboji, op. prev.) ... Vendar pa se ne bomo pregloboko spuščali v to težko zgodbo. Seveda roman Draga Jančarja govori o tem. Govori pa tudi o ljubezni. O ljubezni bogate dame, ki se nikomur ne podreja in je, kot se v takšnih primerih dogaja, močno ranljiva in nesrečna, do konjeniškega poročnika, človeka časti in notranje pravičnosti, ki ga je, pa naj zveni to še tako starinsko, povleklo »pod kolo zgodovine«, postal je delček, kolešček v mehanizmu. Kolo zgodovine se vrti po zaslugi ljudi, kot je on. Ona pa je ena tistih, ki kolo kvarijo in neusmiljeno vrtijo predvsem lastna kolesa.

V knjigi Draga Jančarja me je pritegnil citat, ki je bil zapisan na zadnji platnici. Občutek ob tem citatu me je spremljal ob branju celotnega romana in pod tem vtisom sem tudi razumel njegov smisel: »Živimo v časih, ko šteje samo življenje tistih živih ali mrtvih, ki so prišli na svet, da bi se borili ali se celo žrtvovali za splošne ideale. Tako sodijo zmagovalci in poraženci. Nihče ne razmišlja o teh, ki hočejo samo živeti. Ki imajo radi druge ljudi, naravo, naše mlajše brate, belo svetlobo in živijo z vsem tem v harmoniji.« Ob tem romanu sem se spomnil na »Zbogom, orožje!« Ernesta Hemingwaya. Gre za različna romana, gre pa za skupno točko, da glavni lik ni moški, ampak ženska, ki umre v vojni. Ženska, ki ni hotela te vojne. In vojna ni potekala zaradi nje. To nam tako lepo pove, da v Trojanski vojni ni šlo za Heleno. Za ničesar takšnega.

Vrnimo se še k festivalu o Tolstoju. Zakaj potrebuje Slovenija dva meseca takšnega festivala, s predavanji, razpravami, gledališkimi predstavami, zakaj zares grandiozna predstava Vojna in mir, ki sta jo hkrati ustvarili dve državni gledališči v republiki? Ne skrivam, da mi je bilo zelo prijetno obiskati takšen dogodek, posvečen mojemu genialnemu rojaku. Dlje kot sem na takšnih dogodkih, bolj sem prepričan v naslednje: Lev Tolstoj je že dolgo nazaj, še v času svojega življenja, prečkal državno mejo. Če je Puškin »naše vse«, je Lev Nikolajevič »naše od vseh«. To je »naš skupni dedek«, kot mi je nekoč rekla režiserka Avdotja Smirnova. V katerikoli državi sem slišal za predavanje o Tolstoju, sem dobil isti deja vu občutek. Sploh ni pomembno, ali predavajo rusko govoreči slavisti ali pa potekajo predavanja s simultanim prevodom, kot je bilo to tokrat. Eni in isti obrazi. Eni in isti odzivi. Celo vprašanja se ponavljajo. Dobil sem občutek, da Leva Tolstoja v vseh državah berejo z istimi očmi.

Pa izrecimo še tisto vprašanje, ki ga ljudje vedno zastavljajo. »Zakaj je roman Vojna in mir še danes tako neverjetno priljubljen?« »Ker so na koncu romana vsi srečni,« pravim jaz, »razen teh, seveda, ki niso umrli, kot je umrl Bolkonski!« Ker je Tolstoj vse idealno omožil in oženil. Ampak se je za vse to potrebno mučiti čez 4 knjige. A je vredno.

Preprost odgovor. Boljšega ne poznam. Če bi še danes kdo poskušal napisati takšen roman … mu ne bi uspelo! Kolo zgodovine melje naprej. Tako nam ostane samo še to, da pijemo živo vodo Tolstoja.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.