(Beletrina, prevedla Urša Zabukovec)
Predstavitev novih ruskih knjig začenjamo z ruskim klasikom, velikim pisateljem Fjodorjem Mihajlovičem Dostojevskim in njegovim znanim delom Zapiski iz podtalja. Za novi prevod iz ruščine (prvi je izšel leta 1995) je poskrbela prevajalka Urša Zabukovec, ki je lani opravila odlično delo s prevodom jezikovno zahtevnega sodobnega romana Mjausk (Кысь) Tatjane Tolstaje.
Roman iz leta 1864 nas sooči z likom, ki izgubi službo, zapusti svoj dom in se zavestno spusti na družbeno dno, v »podtalje«. Subjektivno predstavi svoj pogled na svoje žalostno življenje, žaljivke in razprtije z drugimi ljudmi, svojo samoto. Delo med drugim prežema nasploh opazna črta Dostojevskega, da človek ni racionalno, temveč tudi iracionalno bitje, ki pogosto celo rado vztraja v svojem neracionalnem ravnanju v različnih družbenih situacijah, v nasprotju s prepričanji določenih filozofov in znanstvenikov. H knjigi sta dodana še dva avtorjeva zapisa iz istega obdobja, Maša leži na parah ter Socializem in krščanstvo, ki dodatno reflektirata misel pisatelja, ki se je poglabljal v globine človekove psihologije.
(Beletrina, prevedli Drago Bajt, Sara Špelec in Anjuša Belehar)
Na police je prišel drugi prevod sodobnega ruskega pisatelja, do sedaj smo lahko v slovenskem jeziku brali samo roman Dobri Stalin. Vsebino nove knjige bomo najbolje predstavili kar z besedami samega avtorja, ki je spregovoril v intervjuju za RBTH Slovenija ob svojem marčevskem obisku na festivalu Fabula v LjubljanI:
»Zelo malo vemo o samemu sebi, slabo poznamo, iz česa smo sestavljeni. Naše možnosti so seveda povezane s telesom, ki nas omejuje z mladostjo, starostjo, smrtjo. V današnjem prostoru se slabo znajdemo, ker se nimamo časa ukvarjati s samim seboj, razmišljamo, kje bomo dosegli uspeh, kateri iPhone bomo kupili. O sebi pa vemo veliko manj kot denimo stari Grki, ki so imeli ogromno znanje o človeku. Telo sem napisal kot 'vrnitev k človeku', k vsem njegovim lepim in grdim stvarem, ljubezni in smrti. Najdemo vesele in žalostne zgodbe, pomešane med seboj. V dobrem slovenskem prevodu lahko knjiga najde zelo širok krog bralcev.«(Družina, prevedla Lijana Dejak)
Lijana Dejak, ki je lani za prevod romana Laurus prejela Sovretovo nagrado, najpomembnejšo slovensko nagrado za književne prevode, nam bo letos približala Vladimirja Aleksandroviča Šarova, dobitnika znanega ruskega literarnega priznanja Russkij buker. V Rusiji je pisatelj in zgodovinar med drugim znan po spreobračanju vzorcev sovjetske ideologije v neobičajno različico pravoslavja, zaradi česar so ga nekoč pri RIA Novosti opisali za »mojstra intelektualne provokacije«.
V središču dela Vaje, ki je bilo izdano takoj po razpadu Sovjetske zveze (1992), so predstave reformatorskega patriarha Nikona (17. st.) o Rusiji kot obljubljeni deželi in novem Jeruzalemu, kjer se bo prej ali slej zgodil drugi prihod Jezusa Kristusa. V zgodbi Nikon na podlagi takšne predstave in ciljev priredi grandiozno predstavo za ljudi, ki nato pade v vodo, ko patriarh izgine s prizorišča. V nadaljevanju sledi priča, v kateri igralci sami nadaljujejo z vajami na drugi prihod Kristusa in začnejo pozivati ljudi v Sibirijo, kjer v pričakovanju Odrešenika prihaja do novih, a v marsičem starih verskih sporov.
Kot na spletu razmišlja eden od ruskih bralcev, knjiga daje občutek, kako se človeška zgodovina vedno znova vrača v krogu ali pa je celo nekakšna umetna fikcija, v kateri ljudje igrajo vsiljene vloge.
(LUD Literatura, prevedel Boris Kraševec, spremna beseda Blaž Podlesnik)
Od literature k literarni znanosti: Izšel je slovenski prevod strokovnega dela Pisatelj in samomorBorisa Akunina (pravo ime Grigorij Čhartišvili), ruskega literarnega teoretika, prevajalca, pisatelja in japonologa, ki je sicer, mimogrede, znan tudi kot oster kritik vladavine Vladimirja Putina.
Avtor v zbirki esejev z različnih aspektov preučuje samomor kot družbeni pojav, nato pa posebno pozornost nameni usodam številnih književnikov, ki so končali življenje ravno na takšen način. Knjiga tako poskuša pojasniti, zakaj je prisotna tako visoka samomorilnost ravno med pisatelji, ki, očitno, opravljajo kar »življenjsko nevaren« poklic. Pri iskanju vzrokov se poglablja tudi v pojave in značilnosti same umetnosti, knjigo pa dopolni z biografskimi opisi več kot 300 domačih in tujih literatov, ki so si vzeli življenje.(Stella, prevedla Jasmina Hercog)
Nikolaj Mikluho-Mahlaj je ruski etnograf in popotnik, ki se je v zgodovino zapisal kot raziskovalec in zagovornik pravic avtohtonih ljudstev Oceanije, Avstralije in jugovzhodne Azije, še poseben pečat pa je pustilo njegovo raziskovanje na severovzhodu Papua Nove Gvineje, kjer je danes v njegovo čast poimenovan 300-kilometrski obalni pas.
V prevodu Jasmine Hercog, sicer iz srbohrvaščine, sta sedaj v slovenščini na voljo 1. in 2. del iz zbirke njegovih dnevnikov, beležk, poročil in drugih zapisov pod naslovom Popotovanja. Prvi del poglobljeno predstavlja življenje Papuancev pred prihodom zahodnih civilizacij v njihov svet, od značajev in navad do kmetovanja, njihove gradnje čolnov ali poročnih in pogrebnih obredov. Drugi del zajema njegove zapise v letih 1874-1887, v katerih je obiskoval in opisoval širši prostor – ne le Nove Gvineje, pač pa tudi Melanezijo, Mikronezijo, potovanje do Avstralije in Batavije (danes Džakarta, prestolnica Indonezije).
V Sloveniji so letos izšle že kar štiri knjige, ki vam lahko pomagajo pri sporazumevanju v ruščini. Pri založbi Skrivnost je izšel Slovensko-ruski slikovni slovar Barbare Majcenovič Kline, Sare Špelec in Ajde Erzonožnik, ki je primeren za učenje ruščine za začetni ravni. Ta slovar je še posebej primeren za otroke in ga spremljajo tudi prikupne ilustracije.
Bolj »odraslo« različico so izdali pri Lingei, zanjo pa avtorji poudarjajo, da so v njej še posebej poskušali zajeti zlasti sodobni ruski jezik, ki vključuje tudi novotvorjenke in izposojenke iz sodobne družbene situacije, marketinga, medijev in drugih panog.
Tovrstno zbirko so dopolnili na Filozofski fakulteti v Ljubljani s publikacijo Med Slovani. Pod budnim očesom urednika Mateja Šeklija so študenti in profesorji ob pomoči naravnih govorcev skupaj zbrali osnovne vzorce sporazumevanja za vse slovanske jezike, vključno z ruščino, slovenščino in celo lužiško srbščino, na tipičnih osnovnih področjih, kot so pozdravi, obisk trgovine ali restavracije, turizem, zdravje in podobno.
V iskanju lažjega medsebojnega sporazumevanja je izšla novost tudi na bolj specifičnem področju – v zdravstvu. Izšel je namreč slovensko-rusko-kitajski Večnamenski priročnik za lažje sporazumevanje v zdravstvu, ki je nastal v okviru projekta »Izdaja slovarja, namenjenega lažji komunikaciji migrantov z zdravstvenim osebjem« oziroma Multilingual Health, pri katerem so moči združili Filozofska fakulteta, Medicinska fakulteta, Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani ter Nacionalni inštitut za javno zdravje in Zdravniška zbornica Slovenije, projekt pa sofinancirata tudi MNZ in EU iz svojega Sklada za azil, migracije in vključevanje. Slovar je na voljo tudi na spletu.
(Cankarjeva založba, prevedel Simon Dobravec)
Glavni junak knjige ruskega pisatelja, ki je še v tisku, a bo lahko kmalu prišla v vaše roke, je veliki perzijski pesnik Abu Abdullah Džafar Rudaki ali drugače tudi Pandžurd (858-941). Osebnost iz hladnega zgodovinopisja pred bralcem oživi v živega slepega starca, ki mora prehoditi dolgo pot od Buhare (današnji Uzbekistan) do Pandžurda (današnji Tadžikistan), pri tem pa ga vodi mlad deček. V kombinaciji mladega in starega se sčasoma pokaže, da pravzaprav ni deček tisti, ki vodi, temveč je vodič v bistvu starec, ki mlademu sopotniku razkriva skrivnosti življenja. Delo je bilo v Rusiji leta 2013 nagrajeno s prestižnim priznanjem Russkij buker.
Kot Andreja Volosa navaja Urša Zabukovec, ki je pripravila spremno besedo k slovenskemu prevodu, je predvsem pomembno, da knjige ne beremo kot nekakšne znanstvene raziskave o takratnem času, pač pa kot umetniško delo, v katerem si je »avtor prizadeval upoštevati predvsem princip aktualnosti v njegovem najširšem smislu – zanašal se je na svoje predvidevanje, da najpomembnejša čustva, želje in hrepenenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjena.«
(Lud Šerpa, prevedel Borut Kraševec)
Knjiga nam v slovenščini približa še tri manj znane drame ruskega klasičnega psihološkega dramatika Aleksandra Ostrovskega, ki se je v literarno zgodovino zagotovo najbolj zapisal z dramo Nevihta. Tu najdemo prevode dram Okrutna romanca (1878), Talenti in oboževalci (1882) in Krivi brez krivde (1883), v katerih avtor, kot so zapisali na portalu Primus, »razvija poetiko psihološkega realizma in pripravlja teren za pojav dramatike Čehova«. Vse tri zgodbe veže vprašanje položaja in samorealizacije žensk, ki so bile tedaj močno vpete v spone tradicionalnih družinskih in družbenih vzorcev.
(Mladinska knjiga, prevedel Borut Kraševec)
Dostojevski, drugič, prevajalec iz ruščine Kraševec, četrtič. Kot o romanu piše Nastja Hafner, je to po splošnem konsenzu najbolj avtobiografsko delo velikega ruskega pisatelja, ki je izhajalo v podlistku literarno-politične revije pod vodstvom njegovega brata, kar je morda tudi razlog za »melodramatičnost, ki ga delu kritiki pogosto očitajo«. Glavni lik je propadli in na smrt bolni pisatelj Ivan Petrovič – Vanja, ki v retrospektivi pripoveduje zgodbo izpred enega leta, ki je povsem spremenila smer njegovega življenja. Zgodbo o »mučnem ljubezenskem trikotniku, ki dobi tragične razsežnosti« in nenavadnih okoliščinah, ki jih popestrita brezdomna deklica Nelly in njena najprej prikrita zgodovina.
Knjiga za vse tiste, ki vas zanimajo sodobni odnosi med Rimokatoliško cerkvijo in Rusijo oziroma pravoslavjem. Še posebej pa tiste, ki razmišljate, kaj bi lahko združilo skupaj katolištvo in pravoslavje ter kaj preprečuje takšno združitev med velikima vejama krščanstva.
»Skozi precej obširni zgodovinski del nastanka in razvoja ruske države, vzporednega prikaza prepletenosti odnosov med cerkveno in državno oblastjo v Rusiji in prikaza zgodovine dinamike odnosov med rimokatoliško in rusko pravoslavno Cerkvijo v prvem delu, se v drugem delu besedilo osredotoči na konkretne formalne ekumenske dogodke. Tu se pred bralca razgrne vsa problematika ekumenizma, ki ne obsega zgolj doktrinalna vprašanja, temveč implicitno tudi politična in po mnenju nasprotnikov ekumenizma v pravoslavni Cerkvi celo konspirativna, saj naj bi vključevala cilje sionizma in prostozidarstva,« opisujejo vsebino na portalu Bližji knjigi.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
