Rusija se širi: Zakaj gradijo umetne otoke v Barentsovem morju?

Na otokih bodo nameščeni objekti Centra za izgradnjo pomorskih objektov velikih zmogljivosti, kjer se bodo vršila dela, vezana tako na pridobivanje in transport tekočega zemeljskega plina, kot tudi na vzdrževanje pomorske tehnike, ki se bo uporabljala na nahajališčih. “Tehnološka oprema bo nared za uporabo leta 2020, nakar bo zagotavljala 16,5 milijonov ton tekočega zemeljskega plina,” pravi Leonid Primak, direktor Centra za varčevanje z energijo, energetsko učinkovitost in ekološko ter energetsko revizijo Ruske akademije za nacionalno gospodarstvo in državno upravo.

Izgradnja centra bo omogočila odprtje okoli 10.000 delovnih mest, v regijo pa bo pripeljala nove investicije, je zapisano v dokumentu.

“Glede projekta, utekočinjanje plina se bo dogajalo na gravitacijskih platformah, ki se jih bo, poleg druge opreme, gradilo v centru na umetnih otokih,” je pojasnil glavni analitik skupine TeleTrade, Pjotr Puškarjov.

Tehnologija za gradnjo takšnih otokov je na voljo že dolgo po vsem svetu, tako tudi v Rusiji, je sporočil Leonid Primak. “Tehnična plovila za podvodno obdelavo terena, bodo napravila posebno “blazino”, na kateri bodo stali betonski bloki in prod, od zgoraj pa še pesek, zemlja in asfalt,” je povedal.

Center bo z lastnimi sredstvi gradilo podjetje Koljskaja verf, ki je hčerinsko podjetje enega od največjih ruskih proizvajalcev zemeljskega plina NOVATEK. Skupaj bodo investirali preko 400 milijonov dolarjev. NOVATEK se zanima za projekt zato, ker bo le-ta omogočal izvedbo dodatnih projektov v regiji, je za RBTH povedal direktor sklada za energetski razvoj, Sergej Pikin.

Že leta 2014 je NOVATEK dosegel dogovor o gradnji logističnega centra v Murmanski regiji, da realizira svoje projekte, predvsem na polotoku Jamal, kar priča o doslednosti NOVATEKa, meni Dmitrij Baranov, vodilni strokovnjak menedžerskega podjetja Finam Menedžment. “Gradnja umetnih otokov bo pospešila realizacijo projekta Centra za izgradnjo pomorskih objektov velikih zmogljivosti, kar bo po drugi strani doprineslo k povečanju izkoriščanja fosilnih goriv v Arktiki, še posebej v epikontinentalnem pasu. To bo dalje omogočilo izboljšanje Novatekovih operativnih rezultatov, je za RBTH komentiral Baranov.

Gradnja otokov bo privarčevala sredstva

Oprema za pridobivanje tekočega zemeljskega plina zavzema veliko površino in je zelo velika, pravi Leonid Primak. “Opremo bi seveda lahko namestili tudi na tankersko ladjo. Tako, na primer, delajo pri Shell-u. Vendar pa je, glede na to, da se bo zemeljski plin v Barentsovem morju izkoriščalo več desetletij, bolj smiselno postaviti umetne otoke,” meni Primak. Poleg tega je tovrstna tehnologija pridobivanja tekočega zemeljskega plina nekakšen neuradni svetovni standard. Po Primakovih besedah se na ta način proizvede praktično ves tekoč zemeljski plin na svetu.

Pikin pravi, da potrebujemo infrastrukturo, ki bo omogočila črpanje tega naravnega bogastva v epikontinentalnem pasu, to pa pomeni bodisi umetno ustvarjeno kopno, bodisi vrtalne ploščadi. “Poleg tega posebnosti terena, še posebej led, znatno omejujejo uporabo ploščadi, in višajo stroške. Zgraditi otoke je hitreje in lažje”, še dodaja.

Z njim se strinja tudi Puškarjov. Po njegovih besedah je bilo najprej predvideno, da se infrastrukturo zgradi znotraj naselja na obali Kolskega zaliva. “Vendar se je nadalje izkazalo, da se bolj splača napraviti platforme za črpanje plina velikih zmogljivosti, ki se jih nato, za lažji dostop do nahajališč in transportiranje, postavi na vodi oz. na za to umetno zgrajenih otokih,” meni strokovnjak. Na kopnem je zaradi trajno zamrznjenih tal (permafrost) težje graditi. “Permafrost se periodično topi glede na sezono, tako da bi lahko podlaga pod zgrajeno infrastrukturo postala močvirnata, za reševanje teh problemov pa bi bilo potrebno vložiti še več sredstev,” pojasnjuje Puškarjov.

Leonid Primak pravi, da bo negativni vpliv na okolje v Kolskem zalivu minimalen. Po njegovih besedah ob tovrstnih projektih obstajata dva osnovna izvora onesnaženja: odpadne vode in nesreče, pri katerih fosilna goriva stečejo v morje. Tudi 10.000 delavcev na teh otokih ne bo bistveno prispevalo k poslabšanju kakovosti okolja, ki so ga že dovolj onesnažili Murmanska luka in 300.000 prebivalcev mesta Murmansk,” meni Primak. Po njegovem mnenju je bojazen za izlive fosilnih goriv v morje odveč, saj bodo proizvodni obrati prav tako uporabljali zemeljski plin, ki pa nima barve ali vonja in je lahko izparljiv v zraku.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.