V Barko okusov s skoraj 5000 izbranimi ekološkimi jedmi, ki jim grozi izginotje, se je uvrstilo tudi 76 izbranih delikates iz Rusije, med katerimi smo pri Russia Beyond izbrskali deset najbolj edinstvenih. Našli jih boste samo v Rusiji in zaenkrat jih lahko tam še poskusite, čeprav so na robu »izumrtja«.
Črno sol so pripravljali pred veliko nočjo skupaj s kuličem (ruska velikonočna pogača) in jajci, na čisti četrtek. Naredi se jo iz kamene soli, ki ji dodamo zgoščen ostanek kvasa ali rženi kruh, zeljnate liste in pikantna zelišča. Zmes so zavili skupaj in kalili v peči pri visoki temperaturi, nakar je ostala tam še za nekaj ur. Nastali so kristali, ki jih je bilo potrebno pred dodajanjem k hrani še raztolči. Črna sol je manj slana od kuhinjske in v njej je čutiti rahlo zeliščno aromo.
Bajkalski omul je redka bela riba, ki pretežno živi v Bajkalskem jezeru in okoliških rekah. Riba v povprečju tehta kilogram in pol, čeprav se najdejo tudi 7 kilogramov težki primerki.
Slan in dimljen omul je ena najbolj priljubljenih poslastic za turiste na območju jezera. Nežen file te ribe ni preveč masten, zato ljubiteljem sočnega mesa priporočamo rahlo soljenega omula.
Jutu je tradicionalna jet Nenecev, maloštevilnega naroda s skrajnega severa Rusije. Jed je narejena iz različnih vrst belih rib, kot so kečiga, ščuka in omul. Ribe razrežejo na lističe in sušijo na soncu, nato pa jih dimijo na svežem traku ali posebnih prostorih za dimljenje. Jutu ima nemočan slano-dimljen okus.
V Republiki Tuva se okoli 250 družin ukvarja z živinorejo in rejo dolgodlakih volov jak. Njihovo mleko je bolj mastno od kravjega in ima tako nežnejši okus. V Tuvi ga uporabljajo za proizvodnjo različnih mlečnih izdelkov: bištaka (sir iz polnomastnega mleka), aarži (mladi sir iz kislega mleka) in kuruta (mladi sir).
Dimljenje jakovega in jelenjega mesa je bilo dolgo glavna tehnologija za konzerviranje te hrane pri avtohtonih narodih. Po okusu meso malce spominja na nemastno govedino, priprava pa je precej preprosta. Meso vnaprej narežejo in posipajo s soljo, sladkorjem, poprom ter po njem natresejo česen. Dimi se od 6 do 24 ur.
Danes takšno jed na Altaju delajo v bolj skromnih količinah – manj kot eno tono na leto. To je povezano z zmanjšanim številom živali in spremenjenim načinom življenja ljudi.
Gre za vrsto belega zelja, ki je nastalo v 18. stoletju v vasi Kolomenskoje nedaleč od Moskve, pozneje pa se je široko razširilo po celotnem pasu v osrednji Rusiji. Ogromne glave z maso do 16 kilogramov so dokaj krhke, zato sorta ni primerna za dolgotrajno hrambo. Po okusu so listi tega zelja, sploh od znotraj, nežni in rahlo sladki. Odlično je za vlaganje ali kisanje.
Sorta ruskega črnega boba je nastala v Leningrajski regiji na podlagi boba, ki so ga v Rusiji vzgajali že od pamtiveka. Črnim bobom ni para v svetu – sorta je odporna na močne zmrzali in različne bolezni, lahko raste tudi ob robu polarnega kroga.
Ruski črni bob, ki ima rahlo sladek okus, skoraj kot sladkor, se uporablja za prvi hod in glavne jedi, lahko se jih pripravi v obari, kuhane, pečene ali konzervirane.
Mos je vrsta sladkega želeja rdeče-bele barve, ki ga naredijo iz sušenih rib, tjulnje maščobe, kuhanih gomoljev zlatega klobuka (turške lilije) in različnega jagodičevja. To je tradicionalna sladica maloštevilnega naroda Nivh, ki živi na otoku Sahalin. Jed je mogoče zamrzniti in hraniti dlje časa, pri tem pa ohrani svojo kakovost.
Mos lahko tukaj poskusite samo ob prazniku medvedov, recept za pripravo pa je skrivnost, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Pred prihodom čaja je bil sbiten najbolj priljubljena vroča pijača v Rusiji. Prvič je omenjen v letopisih iz leta 1128. Pripravi se ga iz vode, medu (navadno lokalnega) in različnih začimb – cimet, kardamom, ingver, lovorjev list, nageljni, listi črnega ribeza.
Mantak je koža in mast kita. Te tradicionalne čukotske jedi ni mogoče kupiti in jo lahko poskusite le pri tradicionalnih prebivalcih, saj mednarodna konvencija dovoljuje kitolov domačinom (Čukčem in Eskimom) le za svoje osebne potrebe v omejenih količinah.
Rahlo narezan mantak jedo s sirom, kuhan, mariniran in dimljen kot zakuska, pa tudi z juho ali kot glavno jed. Po okusu spominja na mast z gobami, za domačine na Čukotki pa je bil to pred »prihodom civilizacije« pomemben vir beljakovin, maščob in mikroelementov.
Spoznajte tudi dobrote z ruskega žara za prijeten konec tedna.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
