Zakaj so Rusi tako nori na gobe?

»Ne poznam dežele, kjer bi ljudje bili tako strastni nabiralci gob kot v Rusiji, samo tu natanko vedo, katere so strupene in katere užitne. Samo v Rusiji ima ta 'šport' kultni status,« je zapisal priljubljeni ruski pisatelj Dimitrij Bikov (ki očitno še ni slišal za Slovenijo). »Celo obrazi ruskih bronastih mož so usmerjeni nekam v tla, kakor da iščejo gobe. Samo poglejte Jurija Dolgorukega (srednjeveškega kneza in znamenitega ustanovitelja Moskve), ki s prstom radostno kaže proti jesenskemu gobanu, češ: »Našel sem jo!« se je Bikov pošalil.

Spomenik Juriju Dolgorukemu v Moskvi

Konstantin Kokoškin/Global Look Press

Gobji raj

Bikov več kot očitno pretirava. Nabiranje gob ni značilno samo za Rusijo in Slovenijo, temveč »tudi za slovanski svet v Bolgariji, Sloveniji in na Češkem,« poudarja strokovnjak za gobe Mihail Višnjevski.

Ženička prodaja gobe v novgorodskem okrožju

Konstantin Čalabov/Sputnik

Je pa res, da Zahodna Evropa in Amerika nimata prave tradicije nabiranja in še manj vlaganja gob.

Rusi uživajo v pripravi najrazličnejših gob na najrazličnejše načine. Ameriški pisatelj Akhil Šarma je leta 2013 obiskal Rusijo (natančneje tamkajšnje gobe); v svojih zapisih je citiral šefa kuhinje moskovskega Ritz-Carlton hotela, ki je otroštvo preživljal v Franciji: »V Burgundiji je izbira gob precej skromna, tukaj pa je ničkoliko gob in različnih sort.«

Smrtno nevarna igra

Ena najbolj strupenih ruskih gob je rdeča mušnica. Prste stran!

Vladimir Smirnov/TASS

Če se boste po Rusiji pohajkovali med aprilom in oktobrom (se pravi v času gobje sezone), si privoščite gobjo pustolovščino: zbežite iz hrupnega mesta in jo mahnite proti gozdu, kjer s tal in dreves kukajo slastni klobučki.

Toda previdno! Ne, to niso medvedi, ampak si vseeno zaslužijo strahospoštovanje; ne trgajte jih kar na slepo – če gob ne poznate, vam preti smrtna nevarnost. V Rusiji obstaja 30 nevarnih strupenih vrst, a daleč najbolj nevarna je zelena mušnica; odraslega človeka ubije že po enem grižljaju.

Mihail Višnjevski pravi, da se Rusi kljub nabiralski strasti ne morejo najbolj pohvaliti s poznavanjem užitnih in neužitnih gob. »Rusi brez premisleka trgajo vse, kar jim pride pod roke; ni gobe, ki je ne bi vtaknili v usta.«

Če se torej odpravite na lov za gobami, vzemite s seboj gobarskega vodnika (ru. gribnik), ki vas bo opozoril na morebitno nevarnost.

Pozor: kuhanje prepovedano!

Akhil Sharma ni bil najbolj zadovoljen s pripravo gob iz moskovskega okrožja. »Bile so odločno preveč kuhane.« Dušenje, cvretje in vlaganje gobic je ruska – in tudi slovenska – tradicija, ki je Zahodnjaki pač ne morejo razumeti.

»Kdor ima na voljo tako kakovostne gobe, naj jih surove postreže v solati ali jih narahlo popari,« je za New York Times izjavil kuharski mojster Andrea Accordi, prepričan, da Rusi surovo ravnajo s svojimi lisičkami in jesenskimi gobani.  

A vse to ima zgodovinsko ozadje; v času lakote in gospodarske krize je bilo treba poseči po marsikateri manj imenitni gobi.

»Če naše grenke gobe použijete na evropski način, se pravi, da jih najprej malo poparite in nanje kanete olivno olje, se boste spremenili v krastačo,« pojasnjuje Mihail Višnjevski.

Sveta misija

Večurno pohajkovanje po gozdu in iskanje gob je ruski nacionalni šport

Danes nabiralstvo ni več povezano s preživetjem; ljudje se med nabiranjem gob sprostijo in skriti med drevesi vsaj za hip ubežijo vsesplošni naglici.

»Gobam se je nemogoče upreti, ker so kot nevidni, skrivnostni magneti, ki začarajo svoje 'lovce', pravzaprav hazarderje, in jim nikoli ne izpraznijo žepov,« je zapisal ruski pisatelj Aleksander Genis, prepričan, da je nabiranje gob najučinkovitejša meditacija.

Ste vedeli, da ruski prodajalci avtomobilov po novem gojijo zelenjavo in gobe?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.