Analitik časopisa Vzgljad Jevgenij Krutikov, ki pogosto piše o balkanskih temah, se je posmehoval nad scenarijem črnogorskega »puča«. Za večji učinek so pisca posebej reklamirali tudi v črnogorskih medijih in vplivnem ruskem časniku Kommersant. Glavni »izvajalec« je bil Kommersantov dopisnik Gennadij Sisojev, ki sicer zvesto propagira Đukanovićev režim.
V javnost je spustil »bolho«, ki je zares sprožila nekaj zmede: »Teoretiki zarote, ki so povezani s črnogorskimi oblastmi, so skonstruirali zelo mračno kombinacijo: ponižana in užaljena Moskva se maščuje Črni gori in Milu Đukanoviću osebno za naklonjenost Natu, najprej z vmešavanjem v parlamentarne volitve, nato pa še z neposredno organizacijo atentata. Atentat se je izjalovil, ker je vse udeležence prijela genialna lokalna protiobveščevalna služba, Patrušev (šef FSB) pa je prišel v Beograd, da osvobodi ruske vohune (po tej logiki sicer ostaja nejasno, zakaj je potem prišel Kartapolov: mogoče, da zagrozi Srbiji s pošiljanjem 'olikanih oboroženih ljudi').«
Zgodbo, ki jo je preko Kommersanta plasiral Sisojev, so v Moskvi prevzeli mnogi predstavniki zunajparlamentarne opozicije in prozahodno usmerjeni mediji. Kot nadaljuje Krutikov, je v njihovem paralelnem svetu Moskva dolžna organizirati puč v Črni gori, ker se ve, da »Mordor« vedno tako postopa.
Medtem pa je zelo hitro celotno zgodbo demantirala črnogorska opozicija, ki je še pred volitvami opozarjala, da se pripravlja imitacija državnega udara. »Katnićeva razlaga ne deluje niti najmanj verodostojno, ima preveč protislovij,« je za BBC povedal predstavnik opozicije Marko Milačić iz Gibanja za nevtralnost Črne Gore. Po njegovem mišljenju je razlaga oblasti neprepričljiva, saj oblasti med drugim niso pokazale javnosti strelnega orožja zarotnikov. Sume pri Milačiću in drugih predstavnikih opozicije vzbuja tudi to, da so šest od 20 prijetih takoj spustili na prostost, 11 oseb pa ne obtožujejo terorizma, temveč zgolj organizacije kriminalne skupine. »Tega si ne morem zamisliti: najprej obtožite ljudi za poskus puča in terorizma, jutri pa jih spustite na prostost!« je rekel Milačić.Predstavniki Rusije in Srbije, med drugim tudi Dmitrij Peskov in Nebojša Stefanović, so prav tako demantirali vesti o nekakšni aretacije in deportaciji državljanov Rusije. Na koncu se je izpostavilo, da nihče ni videl ruskih diverzantov, nihče ne pozna njihovih imen niti ni bil nihče deportiran, obiska Patruševa in Kartapolova pa sta bila odprta za javnost in medije ter sta vezana na prejšnja obiska Medvedjeva in Rogozina v Srbiji ter na skupne vojaške vaje Slovansko bratstvo.
Nikita Bondarev, vodja Skupine za balkanske študije na Ruskem inštitutu za strateške raziskave, je prepričan, da bi ta državni udar nekomu celo odgovarjal, vendar gotovo ne Rusiji. »Đukanović se preprosto poskuša opravičiti pred svojimi zahodnimi partnerji, ker je že 27 let na oblasti in nima namere, da bi se umaknil. Zaradi tega išče 'roko Moskve' in na že znan način govori: 'Poglejte, kako Rusija intenzivno vpliva na dogajanje, kar pomeni, da me potrebujete.'«
Vendar pa tukaj ne more biti govora o kakršnihkoli resnih povezavah med ruskimi oblastmi ali poslovnimi krogi z opozicijo v Črni gori. Bondarev je prepričan, da je celotno provokacijo organiziral sam Milo Đukanović. Aretacije zarotnikov so vedno dobrodošle za črnogorskega predsednika vlade, saj se je lahko tik pred volitvami v državi uvedlo izredno stanje, na volišča so pazile posebne enote, na mnogih mestih pa so preprečili dostop tako medijem kot opazovalcem. Ponekod so izključili SMS-je, socialna omrežja in internet. Z eno besedo, vzpostavili so idealne pogoje za manipulacije. V bistvu so bile volitve izvedene v ozračju državnega terorja. Vse skupaj se tiče izključno notranjih zadev v Črni gori, je prepričan strokovnjak.
Z Bondarevom se strinja tudi politolog Oleg Bonarenko, direktor ruskega centra Agencije za strateške komunikacije. Đukanovićevo brezkompromisno politiko vstopa Črne gore v NATO ruski strokovnjak povezuje z njegovimi prejšnjimi grehi in kriminalnimi dejanji: »Đukanoviću je jasno, da lahko on svoj kapital, ki ga je dobil s pomočjo kriminala, ohrani samo tako, da pripelje Črno goro v NATO.« Bondarenko meni, da se črnogorskemu premierju splača govoriti o moderni »roki Kremlja«, ker lahko tako svojim »šefom« pokaže, da je vdan vazal Zahoda in je sposoben mobilizirati svoje pristaše, ko se mu »zamaje stolček«.
Vir: AP
Jevgenij Krutikov je v svojem članku v časopisu Vzgljad opozoril tudi na čudno obnašanje Đukanovića v trenutkih, ki naj bi bili tako »nevarni za črnogorsko demokracijo«. Lahko bi se reklo, da črnogorske oblasti in Đukanović osebno zelo pokončno prenašajo te poskuse atentata, glede na to, kako resna je zarota, o kateri govori javno tožilstvo (»desanti« iz Moskve in Beograda, skladišča z orožjem, načrti o uporabi ostrostrelcev in blokadah kasarn). Nihče ni niti poskusil zmotiti tipično sredozemske ležernost s kakšnim zasedanjem varnostnega sveta ali pa vsaj izredno sejo vlade. Milo ni niti mignil s prstom, ampak je na lokalni televiziji samo ponovil mantro o ruskem vmešavanju v notranje zadeve Črne gore in podpori, ki jo opozicija dobiva iz tujine (beri: Rusije), o čemer že vrabci čivkajo.
Sodeč po vsem se zdi, da je Đukanovićeva hladnokrvnost vezana na njegove velike izkušnje z izkoriščanjem »zunanjega dejavnika«. Peter Iskenderov iz Ruske akademije znanosti, ki je stalni strokovni sogovornik srbske redakcije za Balkan, je izjavil, da je »pred enim letom, ko so bili v Črni gori protesti proti vstopanju Črne gore v NATO bili izključno stvar notranje politike, Đukanović obtožil tudi Srbijo in Rusijo, da organizirata in financirata te proteste.« »Brez dvoma v sami Črni gori in med Srbi obstajajo ekstremistično nastrojeni elementi in ni mogoče izključiti možnosti, da v Črni gori zares obstajajo oborožene ekstremistične skupine, vendar je popolnoma neutemeljeno govoriti, da gre tu za nekakšno mednarodno zaroto. V bistvu gre za vprašanje izkoriščanja zunanjega dejavnika, da se okrepi lastna politična oblast,« meni Iskenderov.
Politolog Aleksej Muhin, generalni direktor Centra za politične informacije, je v intervjuju za Aktualnie komentarii izrekel, da je škandal v Črni gori samo ena izmed zgodba v širši akciji demoniziranja Rusije: »To je poskus, da se Rusijo pokaže kot državo, ki sproža tako imenovane revolucije. Po vsemu sodeč je sedaj washingtonski 'vodstveni komite' začel uporabljati raznovrstne metode.« Vendar politolog razmišlja, da bi lahko Washington s tem sprožil tudi nasproten učinek: »Takšna demonizacija lahko nasprotno prikaže Rusijo kot edino državo, ki lahko reče Ameriki 'ne'. Tako se okoli Rusije zbirajo tiste države, ki niso zadovoljne z dejanji Amerike po vsem svetu.«
Takšne možnosti ne izključuje niti Aleksander Šatilov, dekan Fakultete za sociologijo in politologijo Finančne univerze pri Vladi Ruske federacije. V intervjuju za Aktualnie komentarii je rekel naslednje: »Črnogorska elita se želi nestrpno čim prej integrirati v zahodne in evropske strukture, ki od nekdaj nadzirajo to elito. Po drugi strani so prebivalci te države neposlušni, ker velik del prebivalstva Črne gore predstavljajo prosrbsko nastrojeni državljani, ki vedno glasujejo za politične sile, ki so proti evroatlantskim integracijam. V tem smislu je tako potrebno nekako kompromitirati protizahodna gibanja,« je rekel Šatilov. Strokovnjaki so tako prepričani, da črnogorske oblasti izkoriščajo vsa sredstva, da bi preoblikovali javno mnenje. Poleg tega Zahod podobne napore vlaga tudi v Srbijo. To pa pomeni, da se celo zgodbo, ki ima tudi srbsko sled, lahko razume kot 'uverturo v boj za Beograd, ko poteka med Washingtonom in Moskvo'.«
Aktualnie komentarii navaja tudi razmišljanja strokovnjakov, ki menijo, da bi lahko v črnogorskih »vohunskih igricah« zavedno ali nezavedno zares uporabili ruske nacionaliste kot neodvisne udeležence. »Lahko bi se zgodilo, da so v Črni gori zares prisotni ruski državljani z nacionalističnimi pogledi, ki pa niso odvisni od aktualnih ruskih oblasti,« pravi predsednik Ruske zveze političnih svetovalcev Igor Mintusov. Mintusov spomni, da ruska oblast milo rečeno ni v »ljubezenskih« odnosih z nacionalisti. »Nacionalistični voditelji so pogosto v hišnem priporu ali dobivajo manjše zaporne kazni zaradi nekaterih prekrškov,« pojasnjuje strokovnjak.
»Bilo bi popolnoma zgrešeno trditi, da je nekdo v Kremlju zbral nacionaliste v neki temni pisarni in jim z zlobnim šepetom naročil: 'Pojdite tja in naredite tam revolucijo'. To je izmišljotina ameriške propagande,« se Mintusovu pridružuje Andrej Koljadin, politolog in državni svetovalec Ruske federacije tretjega ranga. Poudaril je, da je v Črni gori veliko predstavnikov različnih »nacionalističnih organizacij«. »Oni tam živijo, pokupili so cele četrti v naseljih in imajo določene interese, tudi finančne. Tako bi lahko sodelovali pri vsemu, tudi pri političnih procesih,« pojasnjuje ruski politolog. Ob tem hkrati poudarja, da vzrok za ta pojav tiči v Črni gori, ne zunaj nje. »Ko lokalni politični akterji pridejo do zaključka, da so nujno potrebne spremembe, naredijo določene korake, da bi si ustvarili ugodne razmere in premaknili določene politične mehanizme, da bi se lahko borili za oblast. Takrat začnejo iskati podporo tako na Zahodu kot znotraj države, med različnimi silami, tudi nacionalističnimi. Ljudje, ki so tam kupili nepremičnine in se ukvarjajo s poslom, imajo interes, da jih ne bodo izselili iz države in da jim posel ne propade,« pravi Koljadin, ki sklepa, da ima ta sloj prebivalstva interes, da ohrani svoj vpliv v regiji in ne izpade iz dogajanja.
Takšne razlage ne izključuje niti srbski analitik Blagoje Grahovac, ki je za BBC izrekel naslednje: »Problem ni v tem, da bi Đukanoviću (domnevno) grozila Rusija. Milo Đukanovič ima razloge, da se boji Rusov, ker je v preteklosti tajno sodeloval z ruskimi magnati, ki imajo z njim sedaj določena nerešena vprašanja. Tako so lahko tudi oni našli neke naivne prostovoljce in jih podkupili ...«
Ne glede na to, kako se bo končala preiskava in ali bodo črnogorske oblasti pokazale javnosti nekaj nesrečnih »ruskih nacionalistov«, bo protiruska propaganda še naprej trobila eno in isto zgodbo o »roki Moskve«. Zmaga črnogorskih oblasti nad »proruskimi pučisti« je največje navdušenje seveda izzvala v krogih ukrajinskih oblasti in preostalega majdanskega bratstva, ki sedaj slavi epsko zmago nad ruskim »Mordorom« v Črni gori.
Primer: Najnovejši članek Julije Petrovske v ruski redakciji Radia Svoboda nosi naslov Siljenje k ruskemu svetu: Kako so v Črni gori gradili Novorusijo. Očitno je, da članek nalašč nosi takšen naslov, da navduši neuravnoteženo ukrajinsko občinstvo, ki ima najraje zgodbe na temo uničenja, ki ga je »ruski svet« prinesel Ukrajini. Isto občinstvo ob tem popolnoma ignorira dejstvo, da je ravno »ukrajinski svet« uničil mesta in vasi v Donbasu, in to s podporo »celotnega civiliziranega (evroatlantskega) sveta«. Članek pusti vtis shizofrene realnosti, še toliko bolj, ko sama avtorka zapiše, da sta prijeta gospoda Sinđelić in Dikić (glavna »stvarnika Novorusije« v Črni gori) že od nekdaj povezana s srbsko in črnogorsko obveščevalno službo.
Jevgenij Krutikov v svojem članku komentira medijsko ofenzivo proti Rusiji na »črnogorski fronti« tudi v kontekstu zgodovine odnosov »Đukanovićeve« Črne gore z ruskimi oblastmi. Krutikov spomni, da je Milo v Rusiji dolgo veljal za zanesljivega partnerja in je imel poslovne vezi z ruskimi oligarhi. »Izjave o vpletenosti Rusije v pripravo puča v Črni gori, v katerem bi moral biti ubit tudi črnogorski premier, so smešne tudi zaradi tega, ker se Moskva v resnici v zadeve Črne gore vmešava veliko manj, kot bi se morala. Zato je na nek način postala tih in potrpežljiv opazovalec, ki se mu lahko pripisuje karkoli.« Omenjeni novinar razmišlja, da nevtralnost Moskve do lokalnega mafijskega šefa »pušča občutek nekaznovanosti, celo po balkanskih merilih. Prvič, to ni dobro že samo po sebi. Drugič, to se lahko konča zelo slabo.«
© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
