Zakaj Rusija ne bo dala Japonski južnih Kurilskih otokov

Japonski predsednik vlade Šindzo Abe je na Japonsko povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na uradni obisk, kjer bi lahko državi iskali rešitev za 60 let star ozemeljski spor. Obisk poteka 15. in 16. decembra.

Japonska in Rusija sta tehnično gledano še vedno v vojni, saj državi še vedno nista podpisali mirovnega sporazuma. Jabolko spora med azijsko-tihooceanskima sosedama je veriga otokov pri ruskem otoku Sahalin in japonskem otoku Hokkaido.

Južni Kurilski otoki, ki jih sestavljajo otoki Iturup, Kunašir, Šikotan in otočje Habomai, je najprej kolonizirala Japonska v 19. stoletju. Tik pred koncem druge svetovne vojne so prišli pod nadzor Sovjetske zveze, ko se je Japonsko cesarstvo umikalo z južnega Sahalina.

Japonska trdi, da ima še vedno suverenost nad otoki in te otoke imenuje Severna ozemlja. Od šestdesetih let 20. stoletja je Moskva pokazala določeno mero pripravljenosti za kompromis, saj je Tokiu ponudila Šikotan in Habomai, vendar Japonska nikoli ni popustila pri zahtevi, da pridobi celotno verigo.

V obeh državah je to zelo čustvena tema

Ko se je Japonska leta 1945 umaknila z južnih Kurilskih otokov, so od tam deportirali 17000 državljanov Japonske. Mnogi od teh ljudi so še vedno živi in danes živijo na Hokkaidu. »Kompromis glede Severnih ozemelj bi bil politični samomor za katerokoli vlado v Tokiu. Združenje nekdanjih prebivalcev Severnih ozemelj uživa veliko simpatij in predstavlja močan politični lobi,« razlaga Šigeo Tanaka, politični analitik iz japonskega mesta Sapporo.

Vsakič, ko se država pogaja o premeščanju ozemlja pod drugo državo, se bo vedno našel del javnosti, ki s tem ne bo zadovoljen. Ko je Rusija leta 2004 predala Kitajski otok Tarabarov in polovico otoka Bolšoj Ussuriski na reki Amur, s čimer je bil dokončno rešen ozemeljski spor, so v veliko delih ruskega Daljnega vzhoda potekali protesti.

Profesorica na Sahalinski državni univerzi Tamara Čikova verjame, da bi predaja otoka Šikotan in otočja Habomai (ponudba več ruskih vlad) sprožila močne proteste. »Nacionalistične skupine imajo logiko, da Rusija ne bi smela vračati ozemelj, ki jih je zasegla od države, ki je bila zaveznica nacistične Nemčije. Bi Rusija vrnila Kaliningrad Nemcem?« se je retorično vprašala.

Tanaka pravi, da bi bil takšen predlog nesprejemljiv tudi za Japonsko, ker vztraja, da dobi nazaj tudi Kunašir in Iturup. »Japonska verjame, da je popustila že pri tem, da je dopustila Rusiji suverenost nad južno polovico otoka Sahalin, ki je bil do [rusko-japonske] vojne 1904-05 legalno del Japonske,« je dodal.

Ruska vrata v Tihi ocean

Otoka Kunašir in Iturup sta bogata z naravnimi viri, splošno prepričanje je, da je tam izobilje redkih zemeljskih kovin. Uspeh naftnih in plinskih projektov ob bližnjem otoku Sahalin je dal zagona energetskim družbam, da preiskujeta vode v bližini Kurilov in iščeta nahajališča ogljikovodikov. Otoki imajo tudi velik turistični potencial, saj na njih najdemo pragozdove, vulkane in slapove.

Ruska vlada se je na vse te odzive odzvala hladno in je te redko poseljene otoke zapirala pred tujci in tudi Rusi, ki niso prebivalci Sahalina. Po mnenju večine analitikov razlog tiči v izjemnem strateškem pomenu teh otokov.

V zadnjih letih je Rusija povečala vojaške aktivnosti okoli otokov. 8. junija je ruski obrambni minister Sergej Šojgu okrepil vojaške naročil, da se pospeši izgradnja vojaških objektov na južnih Kurilih. Rusija bo za razvoj te verige porabila okoli 1,2 milijarde dolarjev, velik del tega denarja pa bo šel v obrambne kapacitete. Rusija je že začela graditi kasarne na Iturupu in Kunaširju.

Šojgu je pozval tudi k hitremu razvoju vojaške infrastrukture v ruski Arktiki. To je del večjega načrta, po katerem bi povezali osrednjo Rusijo z obalami Tihega oceana po posebni morski poti. Japonski Pregled otoških študij je objavil članek z naslovom Strateška vrednost teritorialnih otokov s perspektive nacionalne varnosti, v katerem piše, da Rusija krepi vojaško aktivnost na južnih Kurilskih otokih v pričakovanju odprtja Severnomorske poti, ladijske povezave, ki bi povezala morje Kara s Tihim oceanom. Pot teče ob obali ruske Arkitike in bi državi prinesla tako vojaške kot gospodarske prednosti.

»Trasa učinkovito spremeni Rusijo v veliko azijsko-tihooceansko silo. V času, ko spremljamo nekakšno novo hladno vojno, sta Rusija in Kitajska sposobni blokirati Japonsko, če bi Amerika imela kakšno zgrešeno avanturo v tej regiji,« pravi Tanaka, ki vztraja, da je to uperjeno predvsem proti Združenim državam Amerike, ki imajo še naprej v tej regiji svoja vojaška oporišča, med drugim na Okinavi.

Otoka Kunašir in Iturup sta sestavni del ruske obrambne in gospodarske strategije na azijsko-tihooceanskem območju. V teh razmerah bi lahko Rusija in Japonska podpisali mirovni sporazum s konca druge svetovne vojne le tako, da bi Tokio sklenil kompromis.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.