Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti: »Ruska alternativa« zvezi NATO

Maja 2017 je Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti praznovala »dvojno« obletnico. Pogodba, po kateri je dobilo ime zavezništvo držav nekdanje Sovjetske zveze, je bila podpisana pred 25 leti (1992), a 10 let praktično ni veljala. V 90-ih letih so postsovjetski prostor pretresali konflikti – vojna v Gorskem Karabahu (1992-1994), državljanska vojna v Tadžikistanu (1992-1997), Gruzijsko-abhazijska vojna (1992-1993) in konflikti na območju ruske republike Čečenije (1994-1996 in 1999-2000).

Na začetku novega tisočletja se je situacija stabilizirala, kar je omogočilo, da se okoli pogodbe iz leta 1992 sestavi delujoča mednarodna organizacija. Tako so leta 2002, spet meseca maja, Rusija, Belorusija, Kazahstan, Armenija, Kirgizija in Tadžikistan ustanovili Organizacijo pogodbe o kolektivni varnosti. V statutu organizacije so še danes predpisani naslednji cilji: »krepitev miru ter mednarodne in regionalne varnosti, kolektivna zaščita neodvisnosti, ozemeljske celovitosti in suverenosti držav članic«.

Vir: Viktor Toločko/RIA Novosti

Grožnja ekstremizma iz Afganistana

Še pred institucionalizacijo OPKV, leta 2001, so države članice vzpostavile skupni vojaški kontingent, ki so ga poimenovale Kolektivne sile za hitro reagiranje. Strokovnjaki poudarjajo, da je bil glavni razlog za pripravo skupne obrambe nevarnost širjenja terorizma v srednji Aziji z območja Afganistana, ki je bil od leta 1996 do 2001 pod nadzorom talibov.

»Če se ne bi začela operacija mednarodne koalicije v Afganistanu pod vodstvom ZDA, bi morale ravno članice OPKV s skupnimi silami odbijati nalete ekstremistov z ozemlja Afganistana. Zaradi tega je bilo pomembno, da se ustanovijo kolektivne sile,« poudarja Julija Nikitina, sodelavka Centra za postsovjetske študije na Moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose (MGIMO), v članku, ki ga je objavil Ruski svet za mednarodna vprašanja.

Protiteroristični manevri

Vendar se je nato v Afganistanu začela operacija mednarodne koalicije, zato so se postsovjetske republike izognile močnim naletom ekstremistov. Vseeno se je zveza OPKV kot organ kolektivne varnosti postopoma razvijala. Leta 2009 se je tako pojavil širši skupni vojaški kontingent z imenom Kolektivne sile za operativno reagiranje. Oba kontingenta zdaj štejeta okoli 25.000 ljudi.

Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti do sedaj ni sodelovala niti v enem vojaškem konfliktu, zveza pa vsako leto organizira skupne vojaške manevre, v katerih vojaki trenirajo zoperstavljanje teroristom in operacije proti kriminalu. Za leto 2017 načrtujejo veliko vojaško vajo, v kateri bosta sodelovala oba kontingenta in mirovne enote.

Julija Nikitina poudarja, da je delovanje OPKV z vojaškega stališča vsekakor koristno, saj je s skupnimi manevri mogoče trenirati sheme delovanja za primer morebitnega bodočega konflikta, hkrati pa se vojaki skupaj dodatno strokovno usposabljajo. Kot je za RBTH Slovenija izpostavil Aleksej Malašenko iz nevladne organizacije Moskovski center Carnegie, pa po drugi strani še vedno ni jasno, kako močno je v resnici to zavezništvo, saj še nikoli ni sodelovalo v resničnih konfliktih. »Nihče še nikoli ni videl te organizacije pri delu. Skupni manevri so dobra stvar, a se še vedno razlikujejo od resničnih bojev,« je rekel Makašenko.

Zakaj je organizacija sploh potrebna?

Po drugi strani so strokovnjaki prepričani, da že sam obstoj OPKV pripomore k preprečevanju konfliktov. »Pred 15 leti je večina strokovnjakov predvidevala nov val nasilnih spopadov, denimo v srednji Aziji. A se to ni zgodilo,« je v pogovoru spomnil Sergej Karaganov, dekan Fakultete za svetovno politiko na Nacionalni raziskovalni univerzi Visoka šola za ekonomijo. »V veliki meri zato, ker so Rusija in druge države sodelovale in krepile svoje oborožene sile.« S tega stališča je to zavezništvo zelo učinkovito, meni ruski politolog.

S Karaganovom se strinja Vladimir Žarihin, namestnik direktorja Inštituta za preučevanje članic Skupnosti neodvisnih držav. Po njegovih besedah je OPKV nastal kot obrambni blok in svoje naloge izvaja zelo učinkovito. Poleg boja proti terorizmu je Žarihin izpostavil še eno nalogo te zveze: »S pomočjo te organizacije Rusija pokriva svoje zaveznice iz Skupnosti neodvisnih držav z 'jedrskim dežnikom', ki povečuje stabilnost v državah članicah OPKV.« Z drugimi besedami, neuradna naloga organizacije je odpor proti »barvnim revolucijam« v državah članicah, razmišlja Žarihin.

Vir: Mihail Voskresenskij/RIA Novosti

»Ruski NATO«

V zahodnih medijih OPKV včasih primerjajo z zvezo NATO, vendar ta primerjava ni povsem korektna. Analitik agencije Stratfor Eugene Čausovski je v članku z naslovom Zakaj rusko vojaško zavezništvo ni novi NATO, izpostavlja, da članice pogosto nimajo enotnih stališč pri določenih političnih vprašanjih. Oblasti v Belorusiji in Kazahstanu lahko na primer pokažejo svojo neodvisnost od politike Moskve in gradijo lastne odnose z Zahodom, zato ni mogoče govoriti o enotnem stališču članic OPKV.

Ruski strokovnjaki kažejo na še eno razliko med OPKV in NATO. »Severnoatlantsko zavezništvo je nastalo kot obrambni blok prvenstveno zahodnih držav, namenjen odvračanju komunizma. Sedaj so se spremenile naloge in sfere odgovornosti, NATO je šel daleč onkraj meja Evrope in postal ekspanzionistično zavezništvo,« je dejal Vladimir Žarihin, ki po drugi strani pravi, da je OPKV še naprej strogo obrambna organizacija s popolnoma enakimi cilji kot pred 15 leti.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.