Neustrašen in brutalen: Baron von Ungern, zadnji ruski kan

Baron Roman von Ungern-Sternberg v Mongoliji. Vir: Arhivska fotografija

»Veliko ljudi v Evropi je iskalo duhovno podporo na Vzhodu, tako pred kot po Baronu von Ungernu,« je v knjigi o tem človeku pisal ruski biograf Leonid Juzefovič. »Vendar pa je samo njemu uspelo spremeniti to podporo v vojaško oporo.«

In to drži. Ungern je bil ruski plemič nemškega porekla, ki se je svoje zadnje dni življenja boril v Mongoliji in Sibiriji, ko je poskušal ponovno ustanoviti Ruski imperij s pomočjo svojih azijskih konjenikov.

Izredno pogumen in skoraj nor

Plemiška družina Unger-Sternberg je etnično gledano nemška, a je služila Rusiji od 70. let 19. stoletja. Roman Ungern je bil najmlajši dedič v svoji družini in je bil absolutno prepričan, da Rusija ne more iti naprej drugače kot pod večno vladavino carjev dinastije Romanovih.

Roman von Ungern v otroških letih. Vir: Arhivska fotografija

Istočasno pa se je o samem Ungernu govorilo, da je bil problematičen. V najstniških letih so ga denimo skoraj vrgli iz šole zaradi bojevanja in popivanja. Vendarle je te kaprice združil z globokimi patriotskimi čustvi.

Med prvo svetovno vojno se je Ungern boril z Rusi proti Avstriji in Turčiji. Preživel je pet ran in bil nagrajen z Križcem sv. Jurija, simbolom vojaškega herojstva. Vendar se je še naprej grdo obnašal in ko je enkrat napadel kolega oficirja, je pristal za dva meseca v zaporu. Ob izbruhu februarske revolucije leta 1917 se je preselil na Daljni vzhod.

Budist z mečem

Roman von Ungern med prvo svetovno vojno. Vir: Arhivska fotografija

Odločitev za odhod na vzhod ni bila spontana. Ungern je bil fasciniran nad azijsko kulturo in je ta del sveta obiskal že večkrat. Še posebej sta ga zanimala tibetanski budizem ter življenje Mongolov, Burjatov in drugih azijskih narodov v Rusiji in njeni bližini. Tudi ti narodi so Ungerna spoštovali zaradi njegovih odličnih veščin na konju. To medsebojno spoštovanje in razumevanje se je izkazalo za neverjetno koristno pri prihodnjih vojaških eskapadah Ungerna v Mongoliji.

Že res, da je Ungern prestopil v budizem, vendar pa zagotovo ni usvojil njegovih načel nenasilja. Ko so leta 1917 na oblast prišli Vladimir Lenin in boljševiki, je Ungern razglasil zvestobo Romanovim. Skupaj z drugimi poveljniki Bele armade se je boril v Sibiriji proti boljševikom med rusko državljansko vojno.

Kampanja v Mongoliji

Do leta 1921 je bil poraz belih očiten in Rdeča armada je hitro napredovala proti vzhodu. Ungern se je odločil zapustiti Rusijo, a drugače kot številni poveljniki Bele armade. Ni pobegnil v Evropo, temveč je svojo Aziatsko konjeniško divizijo, sestavljeno iz lokalnih prostovoljcev, spremenil v gverilsko enoto in prečkal rusko-mongolsko mejo.

Fotografija iz Mongolije z začetka 20. stoletja. Vir: Arhivska fotografija

Takrat je bila Mongolija pod okupacijo kitajske vojske, duhovni voditelj Mongolije, Bogd kan, pa je bil v hišnem priporu v prestolnici Urga (danes Ulan Bator). Kitajska garnizija v Urgi je štela kakšnih 7.000 ljudi in je bila petkrat številčnejša od Ungernove divizije (1.400 ljudi). Toda kljub temu je Baron uspel prevladati nad Kitajci in zavzeti mesto. Kmalu zatem je nagnal iz Mongolije vse kitajske čete.

Zadnji ruski kan

Mongoli so Ungerna slavili. Bogd kan je spet postal državni voditelj in mu je podelil naziv han, najvišji naziv za vojaškega voditelja. Baron je v Mongoliji užival veliko avtoriteto, Mongoli so mu celo pravili »Bog vojne«, ko je porazil okupacijske sile.

Ungern je vladal z represijo in je ukazal smrt na stotine ljudi. Po podatkih ruskega zgodovinarja Sergeja Kuzmina so na njegov ukaz med februarjem in avgustom 1921 ubili okoli 850 ljudi. Bil je nasilen in brutalen mož, ki mu usmrtitev lastnih ljudi nikoli ni predstavljala težave in je mnoge obsodil na smrt tudi zaradi majhnih prekrškov.

Vendar se baron nikoli ni nameraval zadovoljiti samo z nadzorom nad Mongolijo. Kot razlaga zgodovinar Stanislav Hatuncev, je imel načrt, da začne »križarsko vojno proti Zahodu, viru revolucij, in uporabi moč Azije za vzpostavitev 'azijske' kulture in vere po vsej Evraziji, ob tem pa obnovi padle monarhije.«

Poročni par v mongolski narodni noši, Mongolija, 1920. Vir: Arhivska fotografija

Usodni konec

Njegova odiseja je na koncu spodletela. Maja 1921 je Ungern napadel Sovjetsko Rusijo s 4000 vojaki. Upal je, da so prebivalci Sibirije nezadovoljni nad vladanjem boljševikov in se bodo uprli ter pridružili boju, vendar se to nikoli ni zgodilo, baronova vojska pa je bila poražena. Na koncu so ga izdali lastni možje, ki so ga predali Rdeči armadi.

Ungerna so usmrtili leta 1921 v mestu Novonikolajevsk (danes Novosibirsk, 2811 km vzhodno od Moskve). Po uradnih poročilih je bil povsem miren med zaslišanji in tudi tik pred usmrtitvijo, kot pravi, čeprav ne nujno tipični, budistični mogočnež.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.