Ljudem moramo dati priložnost pokazati, da so boljši, kot se nam sprva zdi!

Vir: Olga Zupan, osebni arhiv.

Olga Germanovna Zupan poje v zboru Talisman in pravoslavnem zboru, je čudovita mati dveh očarljivih otrok – sina in hčerke, predvsem pa je Olga – pesnica! To pa pomeni,da je neskončen ocean sanj in »čista energija življenja«, kot jo je nekoč opisal kolega v zboru Sabir Jarulin:

»Oba sva hodila na srečanje folklornega zbora Talisman v Ruskem centru v Ljubljani ... Sedel sem in čakal na začetek vaj v krogu mirnih in zdolgočasenih kolegov. Nato pa je soba naenkrat dobila barve, ki jih pred tem trenutkom še ni bilo ... V dvorano je vstopila Olga Zupan.«

Olga je neobičajna pesnica in to predvsem zato, ker piše pesmi za otroke. Za svoj poklic sama pravi: »Moja glavna zaposlitev v življenju so postali otroci in besede, ki so namenjene njim.«

»Olja« je pesmi začela pisati že v zgodnjem otroštvu. Prvo pesmico je napisala že pri štirih letih.

Olga otroke uči poezijo. Pa se je poezije sploh mogoče naučiti? Zdi se mi, da se človek lahko samo rodi kot pesnik.

Vsi otroci so pesniki. Samo dati jim moramo pripomočke: kje lahko pesem opazijo, kako jo opazijo ,kako jo zapišejo. Da lahko to storiš, moraš biti delavni človek. Obstajajo naravne predispozicije, po katerih otrok lahko ali ne more pisati, so pa tudi otroci, ki so tega sposobni, a so za to prelen ali pa jih na primer bolj zanima nogomet, zato se morajo pisanja še naučiti. V resnici so tega sposobni vsi otroci. Vsi! V to sem prepričana. Otroke moramo podpirati. Lahko razvijajo sposobnosti in tudi svojo dušo – s pogovorom! Zakaj mora biti človek obkrožen z lepim? Ker to vpliva na vibracije njegove duše. Kar se pa tiče tega, da se človek že rodi s talentom ... Kdo je genij? To je človek, ki ima neposreden dostop do svojega talenta. Ni se mu treba prebijati do njega, pozna ga z otroštva, ve, da izhaja iz njega. Ljudje, ki iščejo sebe, iščejo način, kako se najbolje izraziti. Glavni pogoj za umetniško ustvarjanje je dovzetnost za subtilne stvari. To je posebna kvaliteta človekove duševnosti, njeno ohranjanje pa je glavna naloga vse življenje.

»Glavni pogoj za umetniško ustvarjanje je dovzetnost za subtilne stvari.« Vir: Olga Zupan, osebni arhiv.

Zanimiva razlaga. Najbolj je razširjena tista druga, da poezija pride od zgoraj. Kot pri Puškinu: »In prsti prosijo za pero, pero prosi list, minuta mine in verzi svobodno stečejo.« Vi pa pravite, da moramo to iskati v sebi ...

Da, gre za transformacijo. Pri Puškinu poezija prihaja ravno od Boga, kdo jo »pošlje« nam, pa je še vprašanje (smeh). Vzemimo katerega od modernih pesnikov ... Sploh nisem prepričana, da bi šlo za stvar »od zgoraj«. Povsem zlahka je lahko tudi »od spodaj«. Umetnost je zelo raznolika. Umetniški pristopi so različni. Lahko izražajo gnus, kljub temu, da ga avtor ustvarjalno izkoristi. Otroška poezija pa je resen pogovor z dušo otroka. Zato mora biti predstavljena jasno. Ukvarjanje z otroško poezijo je čudovita zadeva, saj se lahko na ta način na primer uresničite kot mati nerojenih otrok. Tako je v mojem primeru. Zelo sem si želela imeti veliko družino, vendar  imam samo dva otroka. Želela bi jih imeti pet ali šest. Moj materinski potencial se denimo uresniči med otroškimi praznovanji. Pri nas v Piterju (Sankt Peterburgu, op. prev.) je bilo vedno polno ljudi. Vse moje prijateljice s svojimi otroki so prihajale v naše stanovanje na ulici Millijonaja. Dobri prostori so to omogočali. Delali smo predstave, vozili smo se v naravo, veselili smo se. Nismo potrebovali animatorjev. Ravno iz tega so se začele izlivati moje pesmi. Kar naenkrat sem napisala nekaj za otroke. Ljubezen! To je glavna stvar v tem procesu. Ljubezen je tako svobodna kot čipkasta zavesa, ki plapola v vetru. V tem plapolanju, v tej ljubezni, smo živeli vsi in iz tega so se pojavile moje prve knjigice.

Povejte nam več o svoji prvi knjigi.

Prvo knjigo sva naredili z Lilijo Bogatko, ki je tudi mati čudovitih otrok in umetnica. Ko smo otroštvo srečno preživljali skupaj, sem napisala pesmi, njo pa sem prosila, da zanje nariše ilustracije. Strinjala se je. Tako je prva knjiga uspela in stvar je dobila zagon:

Leta 2011 je nastal otroški založniški projekt »Za vse, ki so otroci«. Projekt se je rodil v Peterburgu, na razstavi umetniškega združenja 4 Stihije. Glavna ideja projekta je bila, da bi knjige za otroke oblikovali znani peterburški umetniki različnih usmeritev (emajlerji, keramiki, umetniki, ki delajo s kovinami, tkaninami in tako dalje). Z neobičajnimm formatom in svežim pristopom pri oblikovanju ilustracij so umetniki ustvarili knjigo s tako dragocenimi odlikami, kot sta lahkost in spontanost, ki sta tako značilni za otroke!

Od leta 2011 do leta 2016 je bilo napisanih 13 knjig, 9 jih je izdanih. Snežne pesmi so nekakšna zbirka razglednic v obliki knjige. Poleg njih lahko denimo omenimo tudi knjige Žgečkljivi trakovi, Leteča jesen, Mesto-riba, Direndaj in Kaj sem videla na vasi?

Leta 2016 je založba Ohotnik v Magadanu natisnila knjigo Severna abeceda – gre za otroške pesmi o naravi na severu, o živalih, pticah in rastlinah. Vsak učenec prvega razreda na območju Kolime je dobil 1. septembra v dar izvod te knjige, Mednarodni projekt Severna abeceda pa je prejel priznanje sklada z imenom Odkrivanje tihooceanske Rusije, ki deluje pod okriljem fundacije Russkij mir.

Skupaj z Natalijo Aleksejevo sva leta 2016 izdali knjigo Životniki, ki je njuno prvo skupno delo. Natalija je članica zveze tujih pisateljev na Finskem in prejemnica finske literarne nagrade za najboljšo knjigo tuje poezije. To knjigo sem urejala in tako sva se spoznali.

Vir: Olga Zupan, osebni arhiv.

Knjiga Životniki v pesmicah in slikicah je v bistvu knjiga-vrtavka. Lahko jo vrtiš in obračaš v rokah, začneš brati z ene ali druge strani, a nikoli ne nastopi konec. Namesto konca se naše zgodbe v knjigi končajo s srečanjem! Avtorji se srečamo za veliko veselo mizo pri umetnici in ilustratorki Saši Sadovski.

Poznajo vaše pesmi v Sloveniji?

Moje knjige v Sloveniji poznajo. O njih pišem na svoji Facebook strani. Moje otroške pesmice se tičejo tako imenovanih odraslih tem, lažje rečeno – trpljenja, sanj, skrbi, razočaranj glede ljubljene osebe, prijateljstva, upanja ... Gre preprosto za ljubezen, prijateljstvo in upanje brez vsake refleksije. Govorijo o naravi in lepoti, o sanjah in čarih življenja, ki jih ni moč pojasniti.

Vir: Olga Zupan, osebni arhiv.

Vaše pesmi že prevajajo v slovenščino?

Nisem si še upala, da bi komu v Sloveniji sebe predlagala kot avtorico, ki bi se jo dalo prevesti. Sem pa našla na 12. Bienalu slovenske ilustracije avtorja, ki bi ga sama želela prevesti. Preprosto zaljubila sem se v Bino Štampo Žmavc. Njena knjiga nosi naslov Barka zvezd. Absolutno gre za pesmi s talentom! V štirih letih življenja v Sloveniji se mi je razvil posluh. Sedaj slišim slovensko poezijo. Prej mi to ni bilo dostopno. Sedaj čutim, da lahko skozi prevod že prenesem poezijo v enaki lepoti in to tudi želim početi. Prevajalec je človek, ki mu je dano, da še enkrat spravi v svet isto v drugem jeziku. Tako prevajanje kot soavtorstvo sta zame dogodivščina.

»Otroški pesniki so odrasli, ki se jim v duši ni prijela umazanija.« Vir: Olga Zupan, osebni arhiv.

Povejte nam kaj o svojem življenju v Sloveniji.

Prvo leto v Sloveniji je bila največja preizkušnja. Imela sem občutek, kot da košček za koščkom odpadajo vsa upanja, strasti, ki sem jih nabrala, odnosi do ljudi so bili čudni. Hitro sem se začela zavedati, da sem vzljubila tišino in naravo. V Peterburgu sem devet let preživela v Zlatem trikotniku.

Opomba avtorice: Zlati trikotnik v Peterburgu je srce in duša mesta na Nevi. Je kraj, kjer lahko srečate znamenitosti dobesedno na vsakem koraku. V ozemeljskem smislu trikotnik zamejujejo Admiralsko in Dvorsko nabrežje, Admiralski prospekt, Gorohova ulica in breg reke Fontanke.

Razen hrupa avtomobilskih koles in prelestnega smeha mojih prijateljic se ne spominjam ničesar več. V tej tišini pa so naenkrat na dan privrele zelo lepe misli. Ne, ker bi si jih izmislila, ampak zato, ker sem postala »čista ladja« ... Vse sem naredila, kot je treba in v dar sem dobila ogromno! In samo v tistem letu sem napisala šest knjig. Vse odraža neverjetna čistost. Sedaj, ko berem te pesmi, si mislim: Sem to res jaz? Zdi se mi, kot da to nisem jaz. (smeh) Vam lahko nekaj preberem?

Vir: Osebni arhiv

Brez ponavljanja bere Olga svoje pesmi, ob tem se veselo smeji, kar sveti se od navdušenja.

Vozi traktor se po gričih ... (nalezljiv smeh)

Tale pesem govori o mojih izkušnjah. Jaz, peterburška gospa, se z avtom peljem v svojo vas, pred menoj pa se vozi traktor, iz katerega malo po malo pada seno. Vozi počasi, 25 km na uro. V mojem avtu pa se sliši baročna glasba. In tako se vozimo, vozimo, vozimo, z baročno glasbo v ozadju in ob padanju sena na steklo mojega avta ... Kako čudovito!

Pesniška knjiga Kaj sem videla na vasi govori o mojem prvem letu življenja v Sloveniji

Traktor vozi se po gričih. Napolnjen je s senom.

Traktor vozi Ivan. Končal je izmeno.

Traktor vozi počasi. Tako delovito.

Seno dobro diši. Tako duhovito.

Seveda so (pesmi) naivne. V njih se ne trudim, da bi bile bralcu všeč. Gre za resnico, tako so bile napisane.

Pomembno je, da je bila moja prva knjiga o naravi napisana prav v Sloveniji.

Prej so bile vse pesmi o Peterburgu in o finskem našem ...

Kaj vas žene pri ustvarjanju – ljubezen do otrok ali do otroka v vas?

Ta ljubezen je enako razporejena. To je isto, kot bi mati v družini vprašali: Katerega od treh otrok imaš najraje? Ko sem se poročila in sem rodila otroka, sem mati postala šele sčasoma. Rasli smo kot trije otroci z enim očetom. In vse pesmi so se pojavile, ko sem bila v otroškem stanju. Bila sem otrok. Zdelo se mi je, da smo trije otroci, samo da sem jaz starejša. Brez tega ne bi bilo knjig!

Kaj pa zdaj?

Zdaj pa lahko tega otroka prikličem iz sebe, se z njim pogovarjam, toda želim biti odrasla! Odrasel otrok ni trojno zaščiten.

Ali življenjske izkušnje bogatijo ali uničujejo dušo?

Odvisno, kako ravnamo. Stvari, ki se nam zgodijo, so preizkus za dušo. Če ne glede na vse ohranjate občutek ljubezni do sveta, spoštovanja do sebe in drugih, lahko te dogodke premagate z zavedanjem, da je vse skupaj za vas samo preizkušnja – takrat se boste odlično znašli.

Se strinjam. Mogoče je iti naprej in ostati dober človek. Toda ali se morda ne izgublja čisto sprejemanje sveta? Ali se ne izgublja zaupanje, iskrenost? To, čemur radi pravimo otroški pogled na svet?

Jaz tega pogleda nikoli ne bom opustila! Nikoli v življenju! Bogu sem hvaležna, da mi to ni bilo vzeto. Veste, zakaj pišem pesmi za otroke! Ker nikoli nisem hotela, da me speljejo človeške bolečine. Katera literatura ima največ strasti? Literatura srebrnega veka. Pesniki tistega časa so se kopali v strasteh, sesali podrobnosti teh strasti in vse to popisovali v zelo nadarjenem duhu. Ampak poezija mora usmeriti ljudi v višave. Tukaj ni zato, da bi opisovala mesene užitke. Opisovati mora Ljubezen.

»Okoli mene pa je preprost vsakdan, ki se ti morda ne zdi zanimiv, a je del življenja, zato ga moramo sprejeti in vzljubiti.« Vir: Olga Zupan, osebni arhiv.

Ravno takšne so vaše pesmi! Povzdigujejo dušo! Takoj ko sem vas prvič slišala, sem to začutila!

Mislim, da je to povezano s srečo. Ne zanikam, da so ti verzi visoki in čisti, toda zanikam svoje avtorstvo.

Kakšen je vaš recept za harmonijo s seboj in s svetom?

Lahko bi dolgo razpravljala o čistosti poezije. Kakšen je to pojem v smislu metafizike, zakaj je pomembna, kako vpliva na ljudi in njihovo zdravje. Pri meni se je zgodila organska sinteza v trenutkih osebnega razvoja, ko sem se začela ukvarjati z obrazno jogo in iz vrata v vrat je vstopil močan razvoj v ustvarjanju. Ne v smislu, da sem začela boje pisati, temveč v smislu, da sem postala prepričana, da ima vse skupaj smisel in ni samo beg od resničnega življenja, češ zdaj se bom potopila in me ni, potem pa se bom vrnila in – ojoj, tudi plenice in posoda sta tukaj! (smeh) Seveda pretiravam. Okoli mene pa je preprost vsakdan, ki se ti morda ne zdi zanimiv, a je del življenja, zato ga moramo sprejeti in vzljubiti ...

Kaj je za vas ustvarjanje?

Ustvarjanje je neprekinjen dialog z Bogom, ki se mora nujno izraziti v obliki pesmi, glasbe, slik, kipov ... Žal pa je ustvarjanje za mnoge ljudi samo želja priboriti si želeno pozicijo na planetu Zemlja, želja govoriti o sebi. Gre za ambicije. Jaz živim tukaj in vi me gledate. Zame osebno ... Nočem moralizirati, toda mislim, da je mogoče govoriti v jeziku poezije samo z bistvom našega vesolja, vsi vemo, kako Mu je ime. In res ni nujno treba tega nositi do ljudi, če tega sami ne prosijo. Proces teče počasi. A slišim klik. Vidim, da ljudje želijo moje pesmi! Na pesniškem večeru sem prebrala svoje odrasle pesmi za ženske, ljudje so začeli hoditi k meni in spraševati, ali lahko kupijo to knjigo. Imam odličen projekt, ki bo nosil ime Mestna vaščanka, kjer bo pol knjige mestne, pol pa vaške. Upam, da se bo smisel ohranil v slovenščini. Šlo bo za odrasle pesmi, ki pa jih lahko absolutno razumejo tudi otroci.

»Umetnost je neprekinjen dialog z Bogom, ki se mora nujno izraziti v obliki pesmi, glasbe, slik, kipov ...« Vir: Osebni arhiv.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.