V intervjuju za RBTH Slovenija nam je zaupala celo intimne zadrege, s katerimi se je soočala na začetku svoje romance s Slovencem, predvsem pa smo se pogovarjali o baletu. “Sem balerina,” je stavek, ki ga boste od Margarite slišali najpogosteje.
Končala je slovito sanktpeterburško Akademijo ruskega baleta Vaganova, trenutno pa je njena želja vzgojiti prvo in čisto pravo slovensko baletno zvezdo. Je izjemno iskriva sogovornica, globoka, topla, svetovljanska, predvsem pa neverjetno odkrita, kar so odlike, zaradi katerih se tako rada pogovarjam z Rusinjami in Rusi.
Na vas sem se obrnila v želji, da bi hčerko učili balet. S čim se v glavnem ukvarjate v Sloveniji?
Ko sem nostrificirala svojo diplomo, sem dobila poklic mentorice. Zaključila sem baletno akademijo Vaganova, ki je najboljša v Sankt Peterburgu. V resnici boljše baletne šole ne dobite nikjer.
Začela sem iz nule, in sicer sem najprej začela učiti otroke v Štanjelu. Hodila sem po šolah, srečevala sem se z različnimi otroki. Potem se mi je posvetilo, da je moje znanje nekoliko višjega nivoja in odšla sem v Ljubljano.
V Ljubljani sem začela učiti ritmično gimnastiko, saj sem bila v Rusiji tudi v ritmični gimnastiki olimpijska rezerva. Ritmična gimnastika je sinteza baleta – piruete, skoki ... Vse to je tudi klasični balet.
Potem sem začela sodelovati z Društvom baletnih umetnikov Divača, v katerem je kar 65 otrok. Z otroci se super razumem; z majhnimi, s srednjimi in z velikimi. Obstajajo seveda tudi taki, ki so razvajeni do onemoglosti. S takimi ne morem delati. Človeka ne morem prisiliti, da bo delal, če sam tega noče. Lahko ga okužim z navdušenjem, delati pa ne morem namesto njega.
V dveh tednih smo z mojimi dekleti osvojili španski ples iz Labodjega jezera. Seveda sem morala plesati skupaj z njimi (pokaže na telefonu). To je moja ekipa v Kosovelovem domu v Sežani. Ko smo odplesali svojo točko, smo skupaj naredili zelo lepe fotografije.
K meni prihajajo otroci, ki se želijo profesionalno ukvarjati z baletom. Če k meni pridejo otroci, za katere vem, da iz njih ne bo nič, potem jim to tudi povem. Če otroci stojijo v prvem položaju tako (vstane in pokaže), potem ni mogoče govoriti o baletu. Baleta ne bo. Glede tega sem neizprosna! Prvi položaj je prvi položaj! To je tisti genialni položaj, ko izgleda, da nič ne delaš. Ko pridejo k meni otroci, jim vedno rečem: ‘Pokažite mi prvi položaj.’ In čez minuto je cela mokra. Gre za genialni položaj, pri katerem je takoj vidno, ali si ali nisi balerina.
Vir: Osebni arhiv
Zdaj nameravate baletno šolo odpreti v Domžalah. Zakaj prav tam?
Ker sem se preselila v Domžale, kjer sem našla ljudi, ki so za to zainteresirani. Našla sem že pripravljeno baletno šolo, ki so jo zgradili pred pol leta. Ima dve fantastični dvorani, v katerih je vse narejeno po pravilih; palica, hrastov pod, zrcala …
Ojoj, pozabila sem začeti z najbolj pomembnim. Pred letom dni sem našla človeka … Kako naj to razložim …, ki sem ga iskala. Tako se zgodi. Če delaš v kreativnem poklicu, je zelo težko najti človeka, ki te bo razumel, ki bo na tvojem nivoju, ki ga bo skrbelo zate. Zelo pomembno je, da ima ženska ob sebi moškega. Moj partner je bil 20 let vratar v nogometnem klubu Olimpija.
Vir: Osebni arhiv
Slovenec?
Da. To je čudež. Pred tem so me spoznali s številnimi Slovenci, vendar z njimi nisem mogla nikoli najti skupnega jezika. Slovenci so za moj okus mogoče malo preveč trdi, moj pa je zelo mehak. Dela se, da je zelo trd, v resnici pa je zelo čustven in mehak človek. Morda je tako tudi z drugimi?
Ker je sam športnik, me zelo dobro razume. Skupaj hodiva v gore, vzpenjava se tudi na 2000 metrov nadmorske višine.
Vir: Osebni arhiv
Torej ste gore vzljubili v Sloveniji? Vsi Slovenci ljubijo gore.
Partnerja sem srečala pred letom dni in skupaj z njim sem začela spoznavati gore. Pred tem sem mislila, da v gore hodijo samo idioti. Ruski pregovor pravi: ‘Pameten ne bo šel na goro, ampak bo goro zaobšel.’
S svojim partnerjem, prijateljem, moškim, hodim v gore ali pa se s kolesom peljeva 60 kilometrov. Za naju to ni nič.
Vir: Osebni arhiv
Balerina, ki hodi v gore. Nekaj mi ne gre skupaj. Ali vam je hribolazenje dejansko všeč, ali to počnete zaradi svojega partnerja?
Zdaj to že počnem, ker mi je všeč. Pravzaprav mi je to postalo celo zelo všeč. Imam že tudi svojo tradicijo: ko pridem na vrh gore, v zrak dvignem nogo. Pozneje sem izvedela, da to počnejo tudi vse ritmične gimnastičarke, jaz pa sem do tega prišla sama. Potem si privoščim enega ta kratkega.
Vir: Osebni arhivSlovensko žganje?
Seveda!
Rekli ste, da so Slovenci zelo trdi. Moram vam priznati, da tudi sama pogosto slišim ta očitek.
Ne smete me razumeti napačno. Slovenci so odlični. Zelo rada jih imam. V marsičem so zelo podobni Rusom, niso pa tako odprti. Kar se tiče samoizražanja bi rekla, da so Slovenci zelo zaprti.
Morda so na nek način res trdi, kar je razumljivo, saj so se morali vedno pred nekom braniti.
Ko se s svojim partnerjem kregava, mu taktično rečem, da gre za nesporazum kultur. Ne kregam se zelo rada, moj partner pa je zelo temperamenten. Če mu kaj ni všeč, mi takoj vrže v obraz.
Imava zelo majhno stanovanje in nenehno me opozarja, kaj mora biti tukaj in kaj tam. Na začetku sem bila v šoku in sem razmišljala, kako sem se sploh lahko znašla v tej situaciji. Spraševala sem se, če mi bo sploh kdaj uspelo, da bom stvari pospravljala tako, kot si želi. Potem sem začela razumeti, da se moram tega lotiti z vso resnostjo. Zanj je namreč to zelo pomembna zadeva.
Moja notranjost je nasprotovala redu, vendar sem potem o tem začela intenzivno razmišljati in ga začela razumeti. Sem balerina in v mojem stanovanju si lahko včasih na luči našel spodnje hlače. Tudi to se zgodi.
Vir: Osebni arhiv
Če vas prav razumem, Slovenci po vašem mnenju preveč ljubijo red?
V resnici mislim, da bi se morali Rusi naučiti malce več redoljubnosti. Razpuščenost, ki je značilna za Ruse, ne pelje nikamor.
Ko sva se zadnjič pogovarjali po telefonu, ste se razburjali zaradi prevoda knjige Metodika klasičnega baleta po profesorici Vaganovi v slovenščino.
Zelo dobro poznam metodiko profesorice Vaganove. Knjiga je bila izdana pred 80 leti, leta 1937. Zanimalo me je, kako so Slovenci prevedli to ključno delo. Zgrozila sem se. Baletna metodika je kot matematika, kar pomeni, da jo je treba prevajati dobesedno. Ugotovila sem, da v slovenskem prevodu nekateri ključni deli sploh niso prevedeni.
Omenjene vaje baletni plesalec ali plesalka delata in jih potem ponavljata osem let, da bi potem znala hoditi povsem odprto in po prstih. Tega denimo v prevodu sploh ni!
To je razumljivo, saj je knjigo prevedel režiser, ki očitno ni znal rusko, saj osnovne stvari niso prevedene natančno. V resnici je knjiga bolj režiserjev komentar.
Vsi govorijo, da učijo po metodiki Vaganove, v resnici pa le redki vedo, za kaj gre. Če bereš knjigo, sam pa nisi delal po tej metodiki, potem iz nje ne moreš potegniti ničesar.
Gre za tehnični tekst in vse je treba narediti natančno tako, kot je napisano. V resnici ti mora nekdo pokazati, kako se kaj naredi. Če nepravilno vstaneš v določen položaj in potem iz tega položaja nadaljuješ, se bodo napake samo kopičile. Napak potem ni več mogoče popraviti.
Vir: Osebni arhiv
Ali mislite, da bi potrebovali nov prevod?
Seveda, prepričana sem, da potrebujemo nov prevod.
Profesorica Vaganova je bila genialna ženska. Njena metodika temelji na anatomiji človeškega telesa. Vseeno je, s čim se ukvarjaš – z jogo, kung-fujem – ravnotežje in osnova človeškega telesa sta pri vseh dejavnostih enaki. Fizični zakoni so enaki.
Vaganova je bila tako genialna ženska, da je ustvarila popoln sistem za razvoj človeškega telesa.
Vir: Osebni arhiv
Zakaj ste se preselili v Slovenijo?
Povedala vam bom po pravici. Ko sem živela v Rusiji, se mi je vedno zdelo, da nekaj ni prav.
Vse, kar so delali v Sovjetski zvezi na področju politike, je pri meni izzivalo čustva antagonizma in nasprotovanja. Tega preprosto nisem mogla prenašati. Mogoče še bolj zato, ker je bil moj oče 25 let poveljnik jedrske podmornice. Delal je v Severni floti in tudi sam je bil zelo kritičen do vsega. Živel je, kot je živel, saj ni mogel nikamor. Vsi smo živeli kot sužnji v nekem ustroju.
Ko sem postala pionirka, se nisem v resnici še ničesar zavedala. Vse nas so preprosto vtaknili tja. Nikoli mi ni bil všeč naš družbeni sistem. Sem nasprotnica našega državnega ustroja. Hodila sem po gozdu in razmišljala: ‘Gospod, zakaj sem se rodila v Rusiji? Zakaj me niso rodili v Franciji ali kje drugje? Kaj sem storila narobe?’
Ko se je pojavila prva priložnost, sem odšla. Ko sem prišla v Slovenijo, sem se takoj zaljubila. Verjetno ne bi mogla živeti v Nemčiji. Nemci imajo povsem drugačen značaj. Že s Slovenci mi je bilo na začetku zelo težko.
Vse kar moje oči vidijo v Sloveniji, mi prinaša estetsko zadovoljstvo. Vse, kar vidim, mi prinaša notranjo radost; čiste ulice, nič smeti, ljudje se smejejo …
Ne vem, kaj me čaka v prihodnosti. Delala bom, predavala, za kruh bom vedno zaslužila. Tukaj sem srečna, saj lahko kot baletna mojstrica zaslužim za življenje. Ne morete si predstavljati, kako me cenijo starši, kar mi zelo veliko pomeni.
Zelo pogosto rečete: “Sem balerina!” Kaj natančno to pomeni?
Balerine smo si po značaju, po duši vse zelo podobne. Če želiš postati balerina, moraš biti hkrati zelo trda in mehka oseba.
Sama sebe sem vzgojila. Od 11. leta naprej sem hodila na Akademijo. Od 9.00 zjutraj do 9.00 zvečer smo bili tam in tako smo živeli osem let. Nisem videla mame, nisem se potepala po ulicah kot vsi ostali otroci. Vsi so se potepali, sama pa sem se ob 21.00 uri zvečer z dvema velikima torbama vračala domov. Komaj še živa. Potem sem delala domače naloge. Celo prali in šivali smo sami. Nobene mamice ni bilo. Učila sem se do enih ponoči, ko sem bila že napol v nezavestnem stanju. Balerine so redke. Vse balerine, ki jih poznam, so zelo preproste. Sploh niso vzvišene, kot si mislijo nekateri.
Balerina je kot kmet, ki dan za dnem gara na polju. Gre za osebo, ki je zelo samokritična do sebe, do svojega notranjega jaza. Gre za osebo, ki je vedno nezadovoljna s svojimi dosežki.
Vir: Osebni arhiv
Torej bi lahko rekli, da gre za dekleta, ki potrebujejo psihoanalizo?
Mogoče pa res. Kdo sem in kakšna profesionalka sem, sem začela razumeti šele pri 50. letih, ko sem prišla v Slovenijo. Začela sem razumeti, kakšna je moja cena. Začela sem razumeti, kako bleščeča je moja izobrazba.
Mogoče zato, ker ste bili prej v okolju, kjer je veliko takih kot ste sama, tukaj pa jih ni?
Verjetno res. V Rusiji je veliko takšnih ljudi kot sem sama, zato nas ne cenijo tako, kot bi nas morali.
Vir: Osebni arhiv
Ali so zgodbe o veliki ljubosumnosti med balerinami potemtakem pravljice?
Seveda obstaja rivalstvo. Balerine druga drugi režejo kostume, polivajo s kislino, kot smo lahko videli v Bolšoj teatru. To je sicer bolj izjema kot pravilo.
V resnici so balerine zelo odprte osebe. Kadar plešemo, plešemo iz svoje notranjosti, čez svojo notranjo duhovnost … Zakaj je ruski balet tako znan? Ker je pri naših balerinah vse videti tako lahkotno, da pa je vse skupaj videti tako, je treba delati do onemoglosti. V lahkotnosti teh položajev je vse življenje. Ne moreš biti balerina samo dve uri. To je način življenja.
Zase lahko rečem, da sem odlična profesionalka. Po drugi strani bi rada poudarila, da biti dober plesalec še ne pomeni, da boš dober učitelj. Treba je imeti talent za predajanje znanja, ki ga imaš. Pri učencu takoj vidiš, kakšen je njegov potencial. Na podlagi tega mu moraš potem dajati naloge, ki jih je sposoben opraviti. Treba mu je odrejati takšne napore, ki bodo zanj izziv.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
