Moskva je junija letos uničila svoje zadnje zaloge plina sarin v skladu s programom Nan-Lugar iz leta 1991, ki je predvideval finančno pomoč državam nekdanje ZSSR pri uničevanju jedrskega in kemičnega orožja ter njihovih nosilcev.
Del programa je predstavljala tudi Konvencija o uničenju kemičnega orožja. Konec prejšnjega stoletja je bilo v Rusiji okoli 40 tisoč ton eksplozivnih sredstev, ki vsebujejo strupene snovi, skladiščili pa naj bi jih v odročnih mestih, stran od nezaželenih pogledov.
Lokacije hranjenja orožja so bile naselje Gornij (Saratovska pokrajina), mestece Kambarka (Umdurtija), naselje Kizner (Udmurtija), mestece Ščučje (Kurganska pokrajina), naselje Maradikovo (Kirovska pokrajina), vas Leonidovska (Penzenska pokrajina) in mestece Počep (Brjanska pokrajina).
"To so bile organofosforne, nevrotoksične in dražljive strupene snovi iperit, lewisit, lewisit-iperitne zmesi, sarin, soman in VX-plini. Te snovi so se nahajale v artilerijskih izstrelkih, minah, raketah za sisteme poltonskega ognja, letalskih bombah in bojnih konicah taktičnih raket, pa tudi v železniških cisternah," je povedal Viktor Litovkin, vojni analitik pri agenciji TASS.
Po njegovih besedah so bile te snovi shranjene dokaj varno, v lesenih hangarjih, zložene kot knjige na policah, vendar brez sprožilcev.
Vsa skladišča so sicer bila opremljena s strelovodi in zemljenimi nasipi, vsak objekt pa je imel tudi opremo za gašenje požarov. Ta oprema je bila sicer vprašljive uporabnosti, če bi dejansko kdaj prišlo do nesreče.
Vsa območja za skladiščenje in uničenje bojnega streliva so se nahajala daleč od obljudenih naselij in mest.
"Spomnim se na primer Kambarke, kjer so se v ogromnih železniških cisternah nahajale zaloge iperita in lewisita. V tem mestecu, ki se nahaja v bližini reke Kame, še v začetku 90-ih let ni bilo niti vodovoda, niti kanalizacije ali plinovoda, tudi telefonskih povezav ni bilo," se spominja Litovkin.
Edino podjetje v mestu je bila strojna tovarna, zgrajena še v času Petra I. na začetku 18. stoletja, ki je izdelovala ranžirne lokomotive.
Po besedah analitika je bil program uničenja med drugim usmerjen tudi k vzpostavitvi normalnih človeških pogojev za življenje – gradnji tovarn, cest in druge življenjsko pomembne infrastrukture.
Po sedanjem tečaju stroški znašajo več kot 300 milijard rubljev (približno 47 milijard evrov), od katerih je bilo 10% namenjenih gradnji prej omenjenih objektov.
"Nobena skrivnost ni, da so nam precejšnjo pomoč pri uničevanju strupenih bojnih snovi nudile zahodne države, v prvi vrsti Evropska unija, Kanada in ZDA, ki so prispevale več sto milijonov dolarjev in evrov," je dejal glavni urednik revije Arsenal otečestva Viktor Murahovski.
Zahodna pomoč je obsegala tudi nujno potrebno opremo in sisteme za opazovanje naravnega okolja.
Eden od ključnih argumentov za dodelitev ameriških sredstev je bilo prepričanje senatorja Samuela Nana iz Demokratske stranke, da rusko orožje za množično uničenje nikoli ne bo predstavljalo grožnjo Ameriki, če ga Rusi uničijo.
Na vseh območjih, kjer so uničevali kemično orožje, so bila zgrajena sodobna naselja z vso potrebno infrastrukturo – trgovinami, poliklinikami, bolnišnicami, šolami, športnimi dvoranami. Povsod so bili speljani kanalizacija, vodovod in plinovod ter sodobna sredstva za telekomunikacijo.
Po mnenju analitikov je bil program uničevanja kemičnega orožja za Rusijo koristen. Pojavlja pa se nov problem: Kaj storiti z odpadki, ki so se pojavili zaradi predelave strupenih bojnih snovi?
"Strupene snovi v izstrelkih, raketah, letalskih bombah in drugih kapacitetah uničujejo s pomočjo luknjanja streliva, kamor vstavljajo snovi, ki spreminjajo strupene kemične spojine v nestrupeno maso, te snovi pa lahko nato predelamo," je dejal Litovkin.
Del teh odpadkov je "koristnih", saj lahko iz nekaterih naredijo arzenik, ki se uporablja pri proizvodnji elementov elektronske industrije, druge snovi pa uporabijo pri proizvodnji polimerov in pesticidov. Takšnih odpadkov je po podatkih strokovnjakov v Rusiji več kot 140 tisoč ton.
Uničenje zadnjih ostankov kemičnega orožja se je odvijalo na poligonu Kizner v Udmurtiji. Proces je spremljal tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Zadnji "paket" kemičnega orožja so bila bojna sredstva, ki so vsebovala plin VX.
Program uničevanja tovrstnega orožja je bil sicer sprejet že leta 1996, ruski parlament pa ga je ratificiral leto kasneje.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
