Iz globin v nebesa: Kako je Sovjetska zveza poskušala ustvariti letečo podmornico

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Boris Ušakov, študent Visoke šole za ladjedelništvo Džerzinski v Sankt Peterburgu prišel na idejo, ki se kosa z velikim Julesom Vernejem. Na veliko presenečenje svojega profesorja je predstavil skice za krilato podmornico ali hidroplan, ki bi se lahko potapljal pod vodo.

Projekt Ušakova je pritegnil pozornost sovjetske vojske, ki je takrat izvedbi dala zeleno luč. Britanska revija New Scientist piše, da se je znanstvenik ukvarjal z amfibijsko podmornico od leta 1934 do leta 1938.

Šele leta 1937 je projekt odobril profesor Vojaške komisije za znanstvene raziskave (NIVK), šef katedre za taktiko bojnih sredstev Leonid Gončarov. »Zaželeno je, da se razvoj projekta nadaljuje, da bi videli, ali je zares izvedljiv,« je zapisal profesor.

Avio-podmornica je postopoma dobila svoj končni izgled in »vsebino«.

Kako bi izgledala sovjetska leteča podmornica?

Naprava je bila bolj podobna letalu kot pa podmornici. Oklepni stroj z maso 15 ton in tričlansko posadko bi teoretično v zraku razvil hitrost do 200 km/h, domet leta bi znašal 800 km. Pod vodo bi se gibal s hitrostjo 3-4 vozle, potopil bi se do 45 metrov globoko in bi lahko pod vodo premagal 5-6 kilometrov.

Werneuchen/Wikipedija

Krila in rep bi izdelali iz jekla, plovci pa bi morali biti iz duraluminija. Ušakov si je zamislil, da bi se plovci skozi posebne ventile polnili z vodo, ko bi se podmornica potapljala pod gladino. Na letečo podmornico bi nanesli posebno barvo in lak, kar bi zaščitilo stroj pred korozijo v morski vodi.

Kar se tiče orožja, je bilo predlagano, da se pod trupom namesti torpede.

Kako bi napadala?

Podmornica bi odkrila sovražnika, se mu približala pod vodo, poletela in iz zraka napadla žrtev, izstrelila rakete oziroma torpede in se ponovno potopila pod vodo, kjer bi iskala novo tarčo.

Razmišljali so tudi o uporabi takšne podmornice za čiščenje minskih polj okoli sovražnikovih baz. Amfibijska podmornica bi morala biti sposobna preleteti takšna minska polja, uničiti bazo, nato pa spet preskočiti mine in odpluti domov.

Avtorji projekta so bili prepričani, da so za varovanje 15 kilometrov morske površine potrebne tri tovrstne leteče podmornice.

Kaj se je zgodilo s podmornico?

10. januarja 1938 je projekt ponovno preučila druga komisija NIVK-ja. Vsi so ugotovili, da je projekt daleč od uresničitve, ki bi zahtevale ogromna finančna sredstva, rezultat pa ni bil zagotovljen. Komisija je našla vrsto pomanjkljivosti in podvomila, da bi lahko Ušakovjevo letalo zares poletelo iz morske vode v nebo in sproti potopilo še kakšno ladjo.

Kljub vsemu vojaškemu potencialu je bil projekt zamrznjen in začasno premeščen pod oznako tajno. Nekateri viri, kot je revija Life in Russia, navajajo, da je leta 1943 šef NKVD-ja Lavrentij Berija ukazal ponovni zagon tega projekta, leta 1947 pa so domnevno potekala testiranja podmornice. Toda gre za nepotrjene informacije.

Gotova je le ena stvar: Niti ena vojna mornarica na svetu se ni srečala z eskadriljo sovjetskih letečih podmornic.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.