Kako "ruska grožnja" straši ameriške generale

Američani pozorno preučujejo vojaške izkušnje iz Afganistana, Iraka in Sirije. O tem lahko več preberemo v vojaško-analitičnem mediju Task and Purpose, ki je sicer vezan na Pentagon. Zaključki strokovnjakov so naslednji: teroristi so precej napredovali v usvajanju novih tehnologij. Ti niso več skupina banditov z eksplozivi in puškami, ampak osebe z inženirsko izobrazbo. Danes lahko brez večjih tehničnih težav izdelajo raketo ali brezpilotnik z eksplozivi na daljinsko upravljanje. Zato je ameriška vojska prisiljena aktivirati projekt SHORAD (mobilni kompleks protizračne obrambe kratkega dometa), ne glede na svojo nesporno prevlado v zraku, ugotavljajo Američani. "Moramo ubraniti ZDA pred zunanjo agresijo, ker je to naša država! ... Medtem ko Rusija in drugi naši sovražniki kopičijo arzenal raket in brezpilotnih letal, se mi trudimo razviti adekvatno sredstvo, ki jih bo nevtraliziralo," piše ultranacionalistični medij Breaking Defense.

Ameriški generali sanjajo bojni laser

General Mark A. Milley, poveljnik štaba Kopenske vojske ZDA, je za Breaking Defense izjavil, da prihodnost narekuje potrebo po ponovnem oblikovanju bataljonov s sistemom protizračne obrambe kratkega dometa, ki so bili po koncu hladne vojne razpuščeni. "Če v dobi modernih bojnih dejanj na enem mestu ostanete več kot dve ali tri ure, vas tam zagotovo ne bo več," poudarja general Milley. 

Septembra letos so na raketnem poligonu v Novi Mehiki, ki je sicer eden od največjih vojaških poligonov v ZDA, testirali novi mobilni protizračni sistem kratkega dometa SHORAD. Dopisnik revije Task and Purpose je osebno prisostvoval testiranju in dejal, da je kljub dobrim rezultatom, ki jih je predstavil ta sistem, to še vedno kratkoročna rešitev. Nanj so poseben vtis naredili oficirji ameriške vojske, ki so po vsaki uspešni sestrelitvi imitacije zračnega cilja skakali kot majhni otroci. Kot da je govora o sestrelitvi asteroida. Očitno gre za vnaprej načrtovano predstavo, ki mora pustiti pozitiven psihološki vtis na prav tako prisotne politične birokrate, ki v svojih rokah držijo ključe do državnega proračuna.

Vozilo Stryker.

US Army

Sicer pa gre pri tem za družino protizračnih sistemov, ki so postavljeni na platformo oklepnega vozila Stryker MSL. SHORAD je opremljen s precej kvalitetno radarsko postajo, sredstvi za protielektronsko bojevanje, raketami AGM-114L Longbow Hellfire z radarsko vodenimi bojnimi glavami ter z novim tipom avtomatskega topa kalibra 30 mm. Razvojni inženirji korporacije Boeing načrtujejo in upajo, da bodo lahko na to vozilo kmalu integrirali kompleks z bojnim laserjem, o katerem sanjajo ameriški generali.

Izraelski IRON DOME kot vzor

Opaziti je moč, se bo očitno projekt v večji meri dalje razvijal na podlagi dosežkov izraelskega sistema protiraketne obrambe Iron Dome, ki ga proizvaja podjetje Rafael. Še naprej ni jasno, katero vozilo bo postalo platforma za ta kompleks, čeprav se kot prvi kandidat omenja Stryker. General Milley je že navedel osnovne zahteve, ki jih mora zadovoljiti nosilna platforma. To mora biti oklepno večnamensko vozilo s povečanim nivojem prehodnosti.

THEL/ACTD

Getty Images

Da bi lahko ta laser sestrelil resno zračno tarčo kot je npr. raketa, mora njegova moč znašati najmanj 60 kVt. Ameriška korporacija Boeing naj bi že pripravila rešitev za to težavo in izdelala kompaktni kvantni generator z močjo 2kVt. Vendar so mnogi, ki dobro poznajo to snov, precej skeptični glede učinkovitosti tega orožja v praksi. Resen nasprotnik, ki poseduje primerljivo tehnično znanje, lahko na zelo enostaven način zaščiti svoje izstrelke in brezpilotnike pred laserjem, ki ima relativno majhno moč. Takšen laser bi seveda izpolnil svojo nalogo v primeru, da pogojni nasprotnik uporablja komercialne ali improvizirane brezpilotnike, kar je sicer malo verjetno.

"Če ne gre z laserjem, ga naredite tako, da bo kot Pancir-S1"

Obenem pa imajo Američani pripravljen tudi plan B v razvoju tega kompleksa. Če bodo nastopile težave pri razvoju laserja, bo prioriteto dobil razvoj avtomatskih topov kalibra 30 mm. Demonstracije kompleksa z novimi topovi je načrtovana za začetek prihodnjega leta. Takšen ameriški perspektivni sistem kratkega dometa bi bil po svojem namenu, tehnično-taktičnih lastnostih in celo po izgledu kopija ruskega Pancir-S1. Ni skrivnost, da ameriški tehnični krogi gojijo precejšnje spoštovanje do tega ruskega orožja in Rusom do neke mere celo zavidajo zares odlično operativno rešitev.

Pancir-S1

Sergej Bobiljev/TASS

Ena baterija stacionarnega sistema Iron Dome izraelskega proizvajalca stane okoli 50 milijonov dolarjev. Če na to dodamo posebno mobilno platformo in ostale novotarije, ki spremljajo ta projekt, bi zgolj ena enota hibridnega sistema, nameščena na Stryker MSL stala okoli 100 milijonov dolarjev. Za primerjavo: ruski Pancir-S1 stane med 13 in 14 milijoni dolarjev na enoto, kar je 7-krat manj od ameriškega ustreznika. Ob tem naj dodamo, da Rusi že več desetletij razvijajo takšen koncept orožja, Američani pa teh izkušenj nimajo.

Prvi nakup tega sredstva bi zaobjel 6 enot (1 baterija), kar bi zneslo 600 milijonov dolarjev ali 43 enot zgoraj omenjenega ruskega kompleksa. To je le kapljica v morje, ko je govora o obrambi ozemlja ZDA, ki lahko postane cilj terorističnega napada. Američani za zagotavljanje približne varnosti potrebujejo 100 baterij takšnega kompleksa, pri čemer bi vrednost pogodbe dosegla astronomsko vrednost 60 milijard dolarjev. Od tega bi morali najmanj 50 baterij namestiti v Evropi, kar je še ena od zvitih zamisli vojaško-industrijskega kompleksa, da s takšnim projektom obremeni evropske države. V celotni tej operaciji sodeluje tudi močni medijski kartel, ki je integralni del celotne zgodbe in ki razpihuje ogenj o domnevni ogroženosti zahodnih držav pred morebitnim ruskim napadom z manevrirnimi raketami in podobnimi nesmisli.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.