Admiral Kuznecov je ob svoji uvedbi v takrat še sovjetsko mornarico predstavljal vmesno rešitev med dvema razredoma ladij – lažjo letalonosilno križarko razreda Kijev in težjo superletalonosilko razreda Uljanovsk. Prva se je zanašala predvsem na svoj obsežni raketni arzenal, njena nosilna funkcija pa je bila drugotnega pomena. Uljanovsk pa je bil zamišljen kot razred »čistokrvnih« letalonosilk, primerljiv z ameriškim razredom Nimitz. Admiral Kuznecov je združeval lastnosti težke raketne križarke s solidnim letalskim parkom.
A v ambiciozen sovjetski pomorski program je posegla zgodovina in nekdanja velesila je razpadla, še preden je bila dokončana prva ladja razreda Uljanovsk, ruska mornarica, ki je nasledila večino sovjetske flote, pa si ni mogla privoščiti vzdrževanja štirih obstoječih ladij razreda Kijev, in tako je Admiral Kuznecov ostal edina operativna letalonosilka v ruski mornarici.
Rusija je z omejenim vojaškim proračunom do zdaj le s težavo ohranjala svojo edino letalonosilko »nad vodo«. Zaradi pogostih okvar parnih turbin in visokotlačnih kotlov ladjo zmeraj spremlja ogromen vlačilec, v primeru da odpove pogonski sistem. Posadka je poleg tega poročala o napakah pri delovanju sistema za črpanje vode, zaradi katerih ta pozimi zmrzuje v pipah in mora biti izklopljena. Posledično velik del ladje nima preskrbe s tekočo vodo.
Tudi samo modernizacijo in servis je spremljalo več neljubih incidentov: prvi večji se je zgodil oktobra 2018, ko se je ob potopu suhega doka na ladjo podrl žerjav in jo poškodoval, decembra 2019 pa je med obnovitvenimi deli na letalonosilki izbruhnil požar, ki je po poročanju ruskih medijev povzročil za okoli 1,3 milijarde evrov škode.
Zračna flota, ki jo nosi Admiral Kuznecov, sestavljena iz lovcev MiG-29K in Su-33, je za današnje razmere že zastarela in tehnološko zaostaja za ameriškimi in tudi kitajskimi palubnimi flotami. Med vojaško operacijo v Siriji leta 2016 so bili palubni lovci z ladje premeščeni kar v kopensko bazo in svoje naloge opravljali od tam. Zob časa je načel tudi raketni arzenal te letalonosilne križarke, zaradi česar naj bi nekaj starejših raket celo umaknili s krova z namenom napraviti prostor za več lovcev in helikopterjev v trupu.
Tako se je Admiral Kuznecov iz dobro uravnotežene letalonosilne križarke pretvoril v starajočo se letalonosilko z zelo omejenimi zmožnostmi. Prav zaradi teh omejitev pa se je v zadnjih letih pojavilo vse več pozivov po upokojitvi ladje iz aktivne uporabe in njeni pretvorbi v plavajoči učni center, s katerim bi Rusija lahko delno ohranjala svoje pomorsko letalstvo, dokler ne bo nared nova letalonosilka. A do te bo preteklo še mnogo časa, saj so projekti zaenkrat še na papirju, njihova realizacija pa bo draga in dolgotrajna.
Zaradi teh in drugih problemov se vojaški analitiki sprašujejo, v čem je smisel ohranjanja Admirala Kuznecova v sedanji vlogi letalonosilke. Ladja trenutno prestaja obsežno nadgradnjo, ki naj bi se končala enkrat leta 2021 in s katero ji bodo podaljšali življenjsko dobo za 25 let. Po dostopnih podatkih se izboljšave tičejo med drugim ladijske elektronike in pogonskega sistema.
Nekateri analitiki menijo, da bi bilo za rusko mornarico bolj smiselno, da se na Admiralu Kuznecovu namesto letalonosilne funkcije obnovi in posodobi njegovo prvotno vlogo letalonosilne križarke. Dejstvo namreč je, da bi investicije v tej smeri zahtevale precej manjši vložek, saj Rusija danes že premore vrsto izjemno naprednih vodenih raket, ki jih je možno namestiti na bojne ladje. S tem bi Admiral Kuznecov utegnil postati resnično smrtonosen lovec na ladje, nekakšna plavajoča trdnjava. Alternativa temu je izgradnja letalonosilne funkcije, ta pa podrazumeva nadgradnjo celotne palubne lovske flote, kar bi bila nedvomno precej dražja rešitev.
Ladja je bila v skladu s svojo originalno zasnovo, pri kateri je bila bolj poudarjena funkcija križarke, nekoč opremljena s protiladijskimi raketami P-700 Granit, izjemno uničujočim orožjem, namenjenim nevtraliziranju nasprotnih rušilcev in tudi drugih letalonosilk na zelo dolgih razdaljah. Ob uvedbi teh raket v oborožitev leta 1983 jim v njihovem razredu ni bilo para, saj so zmogle zadeti cilj na oddaljenosti 625 km s hitrostjo 2,5 Macha, kar je bilo približno trikrat hitreje od primerljivih zahodnih modelov (npr. ameriškega Harpoona).
Vertikalni lanserji (primer križarke Admiral Nahimov)
javna domenaPoleg Admirala Kuznecova so rakete P-700 nosile samo še podmornice projekta 949 Granit in križarke razreda Kirov. Tudi slednje trenutno prestajajo modernizacijo, ki vključuje namestitev vertikalnih lanserjev, s čimer se bo njihova kapaciteta nošenja povečala za štirikrat (za vsako nekdanjo raketo P-700 bodo križarke po modernizaciji nosile štiri sodobne protiladijske vodene rakete z bistveno večjimi zmožnostmi). Tovrstna preureditev arzenala bi bila smiselna tudi za Admirala Kuznecova, menijo analitiki.
Največkrat omenjena zamenjava za P-700 so nove hiperzvočne vodene rakete Cirkon z dometom, ki presega 1.000 km in hitrostjo leta 9 machov (11.000 km/h). Križarke razreda Kirov, ki bodo v bodoče opremljene s tem orožjem, bodo imele veliko prednost pred primerljivimi plovili zahodne izdelave, saj največji konkurent (ameriška mornarica) trenutno ne premore primerljivega orožja. S podobno nadgradnjo bi lahko Admiral Kuznecov nosil do 48 raket Cirkon, kar pomeni, da bi imel potencialno dovolj ognjene moči za uničenje celotne flote. Tudi če odmislimo eksplozivno moč bojne glave, je namreč že sama hitrost omenjenih raket dovolj, da onesposobijo tudi večje bojne ladje z enim samim zadetkom. S cirkoni opremljen Admiral Kuznecov bi predstavljal resno grožnjo ameriškim letalonosilnim skupinam (Carrier strike groups), še bolj pa evropskim, ki imajo bistveno manjše obrambne kapacitete.
Sodeč po dosedanji zgodovini delovanja tega hibrida med letalonosilko in križarko ter vseh z njim povezanih stroških in težavah se zdi, da bi bilo zmanjšanje letalonosilne vloge na račun povečanja raketnih kapacitet še najbolj smiselno. Predelava Admirala Kuznecova na način, ki bi mu omogočal nošenje cirkonov ali večje količine drugih sodobnih vodenih raket, bi bila, kot rečeno, nedvomno bistveno cenejša od vlaganja v razvoj novih palubnih lovcev, in tudi če bo ruska letalska industrija vendarle šla v razvoj novega sodobnega palubnega lovca (govori se o palubni različici težkega Su-35), bo njegov potencial omejen, vse dokler Rusija ne zgradi nove sodobne letalonosilke. Ena od kritičnih omejitev Admirala Kuznecova je namreč tudi ta, da ne premore katapultnega sistema za vzletanje letal (tako kot »čistokrvne« letalonosilke), ki ga kompenzira z vgrajeno »skakalnico« (navzgor usmerjen del piste na premcu). Z nadaljnjim opuščanjem letalonosilne vloge bi ladja lahko pridobila tudi dodaten prostor za nošenje helikopterjev za protipodmorniški boj.
Palubni lovci Su-33 na krovu Admirala Kuznecova
javna domenaŽe kar nekaj let se v medijih piše o projektu nove ruske letalonosilke, ki bi vsaj delno odrešila starajočega se Admirala Kuznecova. V ruskem državnem oborožitvenem programu za obdobje 2018-2027 se omenja projekt Štorm, katerega gradnja naj bi se po besedah ruskih uradnikov začela nekje med leti 2025 in 2030. Gre za ambiciozen projekt nove letalonosilke z izpodrivom 100.000 ton, primerljiv z ameriškim razredom Nimitz.
Kakšno doktrino bo na koncu ubrala ruska mornarica za svojo edino letalonosilno križarko in ali bo Admiral Kuznecov po posodobitvi vendarle bolj podoben križarki kot pa letalonosilki, zaenkrat ostaja neznanka. A hkrati je jasno, da bo razvoj nove letalonosilke in novih sodobnih palubnih lovcev terjal astronomske vložke, ki bodo za ruski vojni proračun nedvomno velik zalogaj.
Preberite še:
Kaj je povzročilo požar na Admiralu Kuznecovu? (VIDEO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
