Kako to jesen s kolesom osvojiti Altaj in Bajkal

Po Sibiriji je mogoče potovati s transsibirskim vlakom, s terencem ali z avtobusom, toda ravno kolo je tisto sredstvo, ki daje svobodo in možnost, da počasi, dan za dnem, kilometer za kilometrom občutite Sibirijo, njene pokrajine, etnično atmosfero in svobodni duh.

Vir: Marija Bistrova

Bajkal: Kolesarjenje po otoku

Po bajkalskemu otoku Oljhon (njegova površina znaša okoli 700 km2, dolg je 73 km in širok 15 km) se je mogoče s cross-country kolesi voziti samo v bolj ravnem delu ob zahodni obali, medtem ko je za bolj gorat in skalnat del Oljhona potrebno bolj resno gorsko kolo.

Na Oljhon prihajajo ljudje tako s svojim dvokolesnim prijateljem kot brez njega, saj je v najbolj priljubljenem turističnem naselju Hužir mogoče kolo tudi najeti. Na otoku ni asfaltiranih cest, zato se morate pripraviti na makadam in pesek.

Kje: Oljhon, Irkutska pokrajina

Raven zahtevnosti: tako za novince kot za športnike

Knjiga za v žep: David Byrne, Kolesarski dnevnik

Navdih: Bajkalski kolesarski pokal

Vir: Marija Bistrova

Nasvet Sibirke

Darja Macenko, inštruktorica v otroški šoli popotnikov Junior Expeditions v Krasnojarsku

Petdnevno potovanje po Oljhonu smo zastavili takole: od trajekta do rta Hoba, naselja Hužir in skale Šamanka. Oljhon je idealen otok za vožnjo s kolesom. Za trajekt na otok ni čakalnih vrst, vzponi v hribe, spusti s težkim nahrbtnikom na prtljažniku pa se ne zdijo tako težki, kot če bi šli po otoku peš.

Plusi: dežja praktično ni – v prevodu ime otoka »ojhon aral« v burjatskem jeziku pomeni »suh« - prav tako ni klopov in medvedov. Na Oljhonu bodo najmočnejši vtis pustili čista voda in ogromno zvezdnato nebo: pogosto smo ponočevali pod milim nebom in smo se včasih tudi borili s spancem, da bi lahko uživali v gledanju zvezd.

Altaj, Čujska pot, Fotografija: Daba Dabajev

Altaj: »Vse je vključeno«

Za vožnjo s kolesom je glavna prednost Altaja obstoj različnih poti , ki ustrezajo različnim ravnem zahtevnosti: potovanje po Čujski poti, ki ji pravijo tudi »sibirska svilena pot«, do meje z Mongolijo, do Teleckega jezera ali v Kurajsko stepo.

Na Čujski poti vas čaka 500 km ravne asfaltirane ceste, prelaza Seminski (1718 metrov) in Čike-Taman (1295 metrov), na katerih pogled na Altaj vključuje vse najlepše v regiji: najlepše gore, stepe, reke in gozdove. Na Teleckem jezeru in v dolini reke Čulišmana je potrebno biti pripravljen na gramoz, težke vzpone in pokrajino, ki je prepredena z gorami in jezeri.

Altaj, Čujska pot, Fotografija: Daba Dabajev

Potovanje s kolesom po Altaju ni samo za športnike. Na jugu, v stepskih predelih Kurajska ali Koš-Agačska se je mogoče zapeljati tudi na mestnem kolesu, saj je cesta zelo ravna in preprosta, medtem ko je lepih razgledov na Kurajsko stepo in Severo-Čujski greben več kot dovolj.

Kje: Altaj (Republika Altaj)

Raven zahtevnosti: Južni stepski predeli so bolj primerni za novince, medtem ko so gorski predeli bolj po okusu vzdržljivih in športno pripravljenih popotnikov.

Knjiga za v žep: Barbara Savage, Miles From Nowhere (knjiga ni prevedena v slovenščino, op. prev.)

Navdih: Raziskovanje altajskih gor na človeški pogon

Vir: Marija Bistrova

Nasvet Sibirke

Marija Bistrova, popotnica in koordinatorica projekta Mestno kolo Krasnojarska

Moj nasvet kolesarjem: Na Altaju, na ne najbolj turističnih krajih ob dolini reke Čulišmana, vas mora navdušiti pravi divji turizem. Ignorirajte odsotnost cest, spite v šotoru, kuhajte na ognju, povzpnite se na prelaze.

Primer: na našem potovanju po dolini je bilo nekaj prelazov, največji vtis pustita Katu-Jarik in Ugalanski. V drugem primeru smo se v klanec vozili ves dan. Bilo je težko, toda to je bil eden od najboljših vtisov s celega potovanja: izredno prijetno je, ko si sam svoj motor in ti uspe prevoziti gorsko pot. Da ne bi bilo pretežko, ti cesta na Altaj čestita s prekrasno pokrajino, na kolesu pa lahko v njej uživate, kolikor hočete.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.