Nganasani: Pozabljeni narod v Rusiji, ki izginja skupaj s tundro

Avtohtoni narodi severne Sibirije so izgubili svoj tradicionalni način življenja v času 70-letnega obstoja Sovjetske zveze. Danes potomci nekdanjih nomadov živijo v mestih in majhnih naseljih, vendar se še vedno počutijo kot ljudje iz tundre.

Nganasani so eno od najstarejših ljudstev na severu Evrazije. V Rusiji je nekaj manj kot tisoč Nganasanov. Samo kakih sto jih živi v tundri in se ukvarja z lovom. Med njimi je tudi Aleksej Čunačar, ki živi v mestu, a ga stalno nekaj vleče v tundro. Dela v Hiši ljudske umetnosti v Dudinki kot mojster za rezbarjenje kosti. Iz rogov severnih jelenov ustvarja velike in majhne skulpture. Zaključil je umetniško šolo v Norilsku, živi v stanovanju z dvema otrokoma, privlačita pa ga tundra in severna folklora njegovih prednikov.

Vir: Anton PetrovV severni Sibiriji se poletje začne šele konec junija. V tundri so na gričih še vedno zaplate snega, v roke te zebe brez rokavic, ob poti proti Dudinki, ki je od Norilska oddaljena 90 km,  raste samo svilnato trsje, ki ga jedo severni jeleni.

Omenjeno mestece ima 22 tisoč prebivalcev. V njem poleg Rusov živijo avtohtoni narodi – Dolgani, Nganasani, Evenki, Nensi in Enci. Vsi se v sodobnih pogojih trudijo ohraniti svojo kulturo, običaje in narodno kuhinjo.

Vir: Anton PetrovKakor se dotakne koščka jelenjega rogovja, se v zrak spusti oblak »koščenega prahu«, ki kot sneg takoj prekrije vse predmete v okolici – orodje, stol in oblačila. Po petnajstih minutah obdelave rog v rokah mojstra rezbarjenja kosti Alekseja Čunačara postane ljudska figura v narodni noši.

»Takšne figurice so sedaj pri nas zelo priljubljene,« nam z nasmeškom pove Aleksej, ko zaključuje svoje delo in otresa bel prah s svoje jakne. »Vozniki jih držijo v avtu kot amulet (predmet s čarobno močjo, op. prev.), ki jih ščiti pred srečanjem s policisti.«

Vir: Anton Petrov

Mojstra v službi in v mestu vsi kličejo Aleksej, vendar je njegovo nganasansko ime Alju, kar pomeni »prod«. »Nekoč Nganasani niso dajali imena otrokom takoj po rojstvu. Starši so najprej počakali, da je otrok pokazal svoj značaj ali neke posebnosti,« pojasnjuje. Doma nam je pokazal svojo fotografijo iz otroštvo, na kateri se je slikal v narodni noši in v posebni narodni noši, ki jih njegovi otroci oblečejo za praznike ali posebne priložnosti.

Alju Čunačar je član nganasanskega kulturno-umetniškega društva Dentedie. Ima dva otroka, ukvarja se z grlenim petjem, igra na drumlice ter potuje po Rusiji in svetu.

»Ko so na Severu še obstajali kolhozi, je moj oče redil jelene, rezbaril sanke in figurice ter izdeloval opremo za pasje vprege. Že od otroštva me je peljal na lov in ribolov. Ko sem dopolnil deset let, sem znal že sam uloviti jelena. Mama je običajno sedela doma v hišici iz letev, ki je bila narejena na nganasanskih sankah (nartah) ter pokrita s kožami in šotorskimi krili. Šivala je obleke, pripravljala hrano in nas čakala. Ko je sovhoz razpadel, so poklali vse jelene. Sedaj starši živijo v naselju Voločanka in se ukvarjajo samo z ribolovom,« pripoveduje Aleksej.

Vir: Anton Petrov

Ribolov na bregovih Jeniseja

Tako kot njegovi starši tudi Alju pogosto hodi na ribolov, zlasti poleti. Tudi mi smo hoteli oditi z Aleksejem na ribolov in poskusiti sugudaj – najljubšo jed avtohtonih prebivalcev Severa. Vendar pa je v Dudinki pihal močan veter, ki je na reki ustvarjal velike valove. Zato smo morali počakati nekaj dni, dokler se vreme ni izboljšalo. Čim je pokukalo sonce in čim se je umirila voda, smo krenili v akcijo. Alju in njegov prijatelj sta iz garaže vzela trnke in gumijaste škornje, pognala motorni čoln in vsi skupaj smo se odpravili na Veliko vodo, kot so Evenki nekoč rekli reki Jenisej. V nekem trenutku sem se nagnil proti vodi, da bi ujel hladne kapljice, a me je Alju opozoril: »Jenisej je surov, on vse ve, z njim se ne smemo šaliti. On lahko zlahka dvigne val. Za Nganasane je voda sveta.«

Vir: Anton Petrov

Naša sopotnika na bregu spretno razpletata veliko mrežo. To je mreža za ozimico (Coregonus), zdaj jo bomo lovili na bregu. Moj dedek nekoč ni lovil rib v motornem čolnu kot mi, ampak na 'veji', dolgem lesenem čolnu, ki so si ga ljudje izdelali sami. Namesto trnkov pa so na mrežo nastavljali lesene 'uteži',« je pojasnil Alju. Čez pol ure je bilo v našem čolnu že deset srebrnkastih rib. Aleksej je vzel eno in jo najprej spretno postavil, jo nasekal na velike kose, jih posolil, dodal malo popra in mlade čebule s peresi. Tako je pred nas postavil ploščo sugudaja – surove ribe, ki jih v starih časih niso niti solili niti poprali. Še preden pokusimo pravo nganasansko kosilo, pa ribič »nahrani« naš ogenj – vanj je vrgel košček ribe. Ljudje na severu tako izkažejo svoje spoštovanje do ognja, ki ga prav tako častijo kot svetega.

Vir: Anton Petrov

»Človek se seveda počasi privaja na mesto. Tam je vse udobno in na dosegu roke. Toda sebe vseeno dojemam kot človeka iz tundar,« reče Alju ob sončnem zahodu. Preden se odpravimo po reki nazaj, je privezal še trak za eno drevo, s čimer se je zahvalil duhovom narave za uspešen ribolov in lepo vreme.

Kako je biti Čukča in kako je živeti na skrajnem severu?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.