Štirje skrivnostni kraji v Rusiji s sledmi starih civilizacij

1. Besov Nos („ hudičev nos”), Republika Karelija

Na prvi pogled se zdi, da je ta slikoviti greben na vzhodni obali jezera Onjega (drugo po površini v Evropi, takoj za Ladoškim) samo eden izmed mnogih čudovitih krajev, kamor prebivalci okoliških vasi hodijo na lov in ribolov. Nič kaj »hudičevo« se ne zdi tukaj. Vendar zgolj na prvi pogled.

V 16. stoletju so namreč sem prišli pravoslavni menihi in odkrili starodavne petroglife (skalne rezbarije), ki so bili vrezani v stene po vsem grebenu. Njihovo pozornost je še posebej pritegnil petroglif dolžine 2,46 m, ki je drugi največji na grebenu. V figuri, ki ponazarja telo človeka z glavo v obliki kvadrata, so prepoznali hudiča. Ta prizor jih je tako prestrašil, da so poleg risbe vrezali še križ, da bi Jezus premagal pogansko čarovnijo.

Arheologi so več let proučevali te 5.000 let stare petroglife. Verjetno so jih izdelali predniki Fincev in Karelov, ne vemo pa, ali so ti praljudje imeli kakšne mračne nadnaravne sposobnosti. Na grebenu danes nihče ne živi, ostal je samo star svetilnik, ki ni več v uporabi. Zadnji prebivalci so z grebena odšli v 70-ih.

Petroglif s podobo "hudiča".

Varvara Grankova

2. Arkaim, Čeljabinska regija

Večernja meglica nad turističnim kampom v kulturnem in zgodovinskem rezervatu Arkaim.

Pavel Lisicin/RIA Novosti

Starodavno naselje Arkaim so odkrili koncem 80-ih in v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Nahaja se dobesedno sredi ničesar, povsod naokoli je samo stepa. Arheološke raziskave so se začele v 90-ih in trajajo še danes.

V drugem ali tretjem tisočletju p. n. š. je bil Arkaim precej velik kraj, poln življenja. Imel je osrednji trg, zaščiten pa je bil z obrambnim nasipom in kanalom. Zgodovinarji trdijo, da prebivalci Arkaima niso bili nomadi, kar je precej nenavadno, saj so v tej dobi prebivalci step v glavnem vzrejali živino in živeli nomadsko življenje.

To starodavno mesto predstavlja za znanstvenike pravo bogastvo, še bolj pa so nad njim navdušeni ljubitelji psevdoznanosti in nadnaravnih pojavov. Legenda pravi, da je Arkaim »Mesto sonca« - zibelka civilizacije, ki dokazuje, da celotno človeštvo izvira iz Rusov. Resni zgodovinarji so seveda skeptični do te teorije.

Čarobno polje – umetniška inštalacija avantgardnega umetnika Jana Erika Kulberga v kulturno-zgodovinskem rezervatu Arkaim.

Pavel Lisicin/RIA Novosti

3. Planota Ukok, Republika Altaj

Planota Ukok se nahaja v Sibiriji na jugu republike Altaj blizu meje z Mongolijo, 3.800 km vzhodno od Moskve. Za prebivalce Altaja ima ta kraj sakralni pomen, saj menijo, da tukaj prebivajo duše njihovih prednikov, ki jim izkazujejo veliko spoštovanje. Tukaj je strogo prepovedano na glas govoriti, saj bi se mrtvi lahko vznemirili. To pravilo so sicer leta 1993 prekršili arheologi, ki so odkrili neverjetno dobro ohranjeno mumijo ženske, ki je umrla pred okoli 2.500 leti. Novinarji so ji nadeli vzdevek Altajska princesa, kar je sicer medijsko pretiravanje, vendar je ženska nedvomno pripadala lokalnemu plemstvu.

Slika »Planota Altaj« (1989) slikarja Jurija Korobejnikova.

Sergej Samohin/RIA Novosti

Znanstveniki so »princeso« odnesli v Novosibirsk, največje sibirsko mesto, kjer so imeli dobre pogoje za preučevanje. Za prebivalce Altaja je bila to velika žalitev. Ti so namreč v glavnem pripadniki  animistične religije in menijo, da ima ta ženska nadnaravne moči in varuje Altaj pred nesrečo. Odtujitev njenega telesa bi povzročila mnogo slabega. Spor med prebivalci Altaja in arheologi je trajal okoli dvajset let, vse dokler leta 2002 mumije niso vrnili na izvorno mesto. Prebivalci verjamejo, da je ta ženska, ki jo imenujejo Ak-Kadin, še zmeraj jezna. S tem povezujejo veliko poplavo, ki je leta 2014 povzročila ogromno škodo in terjala veliko število človeških življenj.

»Tukaj je strogo prepovedano na glas govoriti, saj bi se mrtvi lahko vznemirili. To pravilo so sicer leta 1993 prekršili arheologi, ki so odkrili neverjetno dobro ohranjeno mumijo ženske, ki je umrla pred okoli 2.500 leti.«

TASS

4. Kitova aleja, Čukotsko avtonomno okrožje

Tudi v prostrani Rusiji težko najdemo tako osamljen in zapuščen kraj, kot je otok Itigran v Beringovi ožini blizu Čukotskega polotoka. Na otoku sicer nihče ne prebiva, pa vendar se najdejo strašni sledovi človeškega delovanja. Vsa obala je posejana s kostmi spodnje čeljusti grenlandskega kita, ki so natančno geometrijsko razporejene. Vsaka kost je dolga preko pet metrov.

To nenavadno kompozicijo so napravili Eskimi v srednjem veku. V sklopu te kompozicije se nahaja celo piramida iz kitovih čeljusti. Eskimi sicer na otoku niso živeli, vendar so ga spoštovali kot svetišče.

Nato se je nekaj zgodilo in Eskimi so za vedno zapustili ta kraj. Na otoku nihče več ne moli, ostala je samo skrivnostna Kitova aleja.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.