Oseti: Nekdaj nomadi in vojščaki, danes slikarji in kiparji

Za Vladikavkaz, glavno mesto Severne Osetije, pogosto govorijo, da je »kavkaški Sankt Peterburg«. V nobenem drugem mestu Severnega Kavkaza namreč ni toliko ljudi, ki bi se ukvarjali s kreativno umetnostjo: slikarstvom, fotografijo, oblikovanjem in scenografijo.

 »Tukaj je res mnogo ustvarjalnih ljudi. Rojen sem v gorski vasi in pri nas obstaja šala: 'Vrzi balalajko skozi okno in kdor jo ujame, bo začel igrati',« pravi Alik Pagajev, Oset, vodja konjskega teatra Narti v Vladikavkazu.

Ustvarjalnost pa ni edina lastnost Osetov. Kot pravi Pagajev, ima vsak predstavnik tega naroda v krvi talent za vojskovanje in ljubezen do konjev.

Alik Pagajev

Anastazija Stepanova

Odprtost za nove kulture

Oseti izvirajo iz nomadov iranske jezikovne družine, ko so ji pripadali Skiti in Sarmati. Po zgodovinskih pričevanjih so ta plemena v 2. stoletju n. š. imela veliko vojaško in politično moč. V 11. stoletju se je na tem območju že oblikovala država po imenu Alanija. Njeni prebivalci so bili znani vojščaki, glavnino njihove vojske pa je predstavljala konjenica. Kljub temu pa Alani niso zdržali napadov Tatarov in Mongolov, ki so v 14. stoletju ta narod skoraj popolnoma iztrebili. V gorah je ostalo samo nekaj sto prebivalcev, ki pa so obstali in se kasneje uspešno integrirali v Rusijo.

Danes v svetu živi okoli 700.000 Osetov, od katerih 528.500 živi v Rusiji. Večinoma prebivajo v Severni Osetiji, kjer jih je 459.600, v Južni Osetiji (45.900), Moskvi (7.900) in v Sankt Peterburgu (3.000).

Oseti so tudi v sosednjih kavkaških republikah – v Kabardino-Balkariji jih živi preko 9.000, v Stavropoljskem okraju pa skoraj 8.000. Obstajajo tudi posamezna osetska naselja v Karačajevo-Čerkesiji, kjer jih živi okoli 3.100. Številčna osetska skupnost obstaja še v Turčiji (37.000) in Gruziji (14.300).

 »Kavkaz se je v 18. stoletju začel pridruževati Rusiji, naša republika pa je bila ena od prvih. Oseti so spremembe doživeli kot rešitev, saj je bil obstanek v gorah zelo težak, inteligenca pa je dojela, da se je potrebno razvijati. Korak proti Rusiji je omogočil tak razvoj in mnogi so odšli po izobrazbo v Sankt Peterburg, kmalu zatem pa so se v Osetiji pojavili slikarji in kiparji. Nato smo ustanovili lastno vplivno kiparsko šolo in razvili svoj stil,« pravi fotografinja in fotografska novinarka Ana Kabisova.

Osetinke (19. stoletje)

arhovska fotografija

Po njenem mnenju je odprtost napram novim kulturam ravno tako ena od lastnosti osetskega značaja. »Vzrok je v naši veri. Oseti so kristjani, zaradi česar jim je bilo lažje kot muslimanom najti skupen jezik z Rusi.«

Osetski »Oktoberfest«

Kljub krščanstvu pa so se med Oseti obdržala tudi poganska verovanja. Imajo na desetine ljudskih praznikov s kultnimi običaji. Obstaja tudi simbolično žrtvovanje, ko v čast gostov ob kakem prazniku zakoljejo kokoš ali ovna.  

Znamenite osetske tanke polnjene lepinje imajo status sakralne hrane. Nadevajo jih z mesom, sirom ali krompirjem, posamezni Oseti pa v njih vidijo simbol sonca in ob prazniku na mizo postavijo tri lepinje. Podobna tej tradiciji je tudi kultura varjenja piva.

Ana Kabisova

osebni arhiv

Za potrebe mnogih lokalnih praznikov žene varijo pivo po ljudskem receptu. Oseti imajo tudi poseben praznik namenjen pivu, ki je svojevrstni »osetski Oktoberfest«. Odvija se oktobra v Vladikavkazu, na dan praznika pa se zberejo Oseti iz vse Rusije in iz drugih držav. Napitek po izgledu in okusu sicer bolj spominja na kvas in vsebuje 1,5-2 % alkohola. Pivo varijo v velikem kotlu na ognju, glavni sestavini pa sta navaden hmelj in slad, katerima dodajo rebra ovna in sladkor. To je osnovni recept, medtem ko je različic na stotine.

»Izogibamo se trgovini«

»Če me vprašaš, kaj najbolj črtim, ti bom ogovoril: najbolj nerad trgujem.« S temi besedami Alik Pagajev opiše osetski značaj. »Oseti nimajo podjetniškega talenta. Imamo mnogo talentiranih slikarjev in uspešnih športnikov (sploh v rokoborbi), imamo konjerejce, ampak trgovanju se izogibamo kolikor je le mogoče.«

Oset (18. stoletje)

arhivska fotografija

Poleg tega kot dve tipični osetski lastnosti omeni toleranco in taktičnost. »Tri leta sem delal v Kabardino-Balkariji in se nikakor nisem mogel navaditi na to, da pred mano govorijo v lokalnem jeziku. Ko grem na primer v goste med Kabardince, oni med sabo govorijo tako, da jih ne razumem, dokler mi nekdo ne prevede in pove o čem teče pogovor. V Osetiji to ni običajno. Če je med nami vsaj en tuj gost, potem se bomo tudi med sabo pogovarjali v ruščini. Nek moj prijatelj iz Čečenije je pogosto prihajal k nam in se zelo začudil, ko je slišal, da ljudje na ulicah Vladikavkaza govorijo osetsko – mislil je namreč, da tukaj vsi govorimo samo rusko,« pravi Pagajev.

Vladikavkaz, Severna Osetija - Alanija. Spomenik sovjetskemu heroju Isi Plijevu na bregu reke Terek.

Lori/Legion Media

Res je, da je v mestih mnogo mlajših Osetov, ki ne govorijo osetsko. »To je velika škoda,« dodaja Pagajev. »Naš jezik je treba ohraniti. Moji otroci doma govorijo samo osetsko. Če jih slišim govoriti v ruščini, jim rečem: 'Po rusko boste govorili tam, kjer je to treba, doma pa govorite v maternem jeziku',«.

Pomembna narodna lastnost Osetov je pripravljenost za učenje. »Ljudje se pogosto čudijo, ko v Sankt Peterburg ali Moskvo pride mlad človek iz odročne gorske vasice in se v dveh letih povsem integrira v družbo in tekoče govori rusko brez naglasa. To je pomembna lastnost Osetov. Menim, da je to našemu narodu pomagalo, da obstane v luči težkih razmer,« še poudari Alik Pagajev.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.