Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Valaamski samostan
kremlin.ruEden najbolj znanih ruskih samostanov se nahaja na otokih Valaamskega arhipelaga v severnem delu Ladoškega jezera. Po legendi naj bi kraj nekoč obiskal apostol Andrej, ki je tukaj postavil kamniti križ in neusmiljeno izkoreninil svetišča poganskih bogov Velesa in Peruna.
Verodostojna zgodovina Valaamskega stavropigijskega (neposredno podrejenega patriarhu Ruske pravoslavne cerkve in ne lokalni škofijski oblasti) samostana Gospodove preobrazbe sega v 14. stoletje. Kljub številnim švedskim vpadom je uspešno rasel in se razvijal.
Kupola katedrale Gospodove preobrazbe v Valaamskem samostanu
pravoslavni duhovnik (jerej) Maksim Massalitin (CC BY-SA 2.0)Ob koncu ruskega imperija je bil samostan eden največjih v državi z 21 cerkvami, 22 kapelami, 600 menihi in celo več lastnimi tovarnami in delavnicami za proizvodnjo sveč, opeke in usnja. Po revoluciji leta 1917 je otočje skupaj s samostanom postalo del Finske.
Ko je Valaamski samostan po sovjetsko-finski vojni leta 1940 prešel pod oblast Moskve, je sledilo dolgo obdobje opustošenja: aktivno so se izvažale dragocenosti in redke knjige, v stavbah je bila najprej pomorska šola, nato državna kmetija (sovhoz), po drugi svetovni vojni pa zavetišče za invalidne veterane.
Preporod samostana se je začel na predvečer razpada Sovjetske zveze leta 1989. Danes je Valaam, ki je ponovno pridobil svojo nekdanjo slavo, eno glavnih ruskih romarskih in turističnih središč.
Leta 1429 sta meniha Savvatij in Herman prišla na Veliki Solovecki otok v Belem morju in "postavila križ in zgradila meniško celico". Sedem let pozneje se je na otoku pojavil Zosima. S temi tremi svetniki Ruska pravoslavna cerkev povezuje začetek zgodovine Spaso-Preobraženskega Soloveckega stavropigijskega moškega samostana.
Samostan ni postal le veliko versko in kulturno središče, temveč tudi ena najpomembnejših ruskih postojank v razvoju severa. Dobro utrjen je večkrat odbil napade švedske vojske.
Leta 1668 so solovecki menihi prišli v spor s centralnimi oblastmi, saj niso hoteli sprejeti sprememb liturgičnih knjig in cerkvenih obredov, ki jih je uvedel patriarh Nikon. Prišlo je celo do oboroženega spopada. Carska vojska je več let oblegala samostan, ki je končno padel leta 1676. Takoj zatem je bilo usmrčenih šestindvajset dejavnih članov samostanske bratovščine.
Leta 1920 so boljševiki ukinili samostan in zaplenili njegove kulturne zaklade. V njem so bili nato Solovecko taborišče za posebne namene (od leta 1937 Solovecki zapor), pomorska šola in muzejski rezervat. Postopno oživljanje samostana se je začelo šele leta 1988.
Menih Nil je 27 let preživel v popolni osami na otoku Stolobni blizu jezera Seliger v Tverski regiji. Vse dneve je preživljal s trdim poljedelstvom in molitvami. Ker se je zaobljubil, da ne bo počival, ni nikoli legel, spal in počival je stoje, naslonjen na lesene kljuke v svoji celici.
Umrl je leta 1555 in bil pokopan na svojem otoku, kjer so se kmalu začeli naseljevati menihi, ki so jih navdihnila njegova dejanja. Skoraj štirideset let pozneje je bil na Stolobnem ustanovljen samostan.
Nilo-Stolobenski samostan
DoomychV času ruskega imperija je Nilovo puščavo vsako leto obiskalo več deset tisoč romarjev, ki so se želeli dotakniti relikviarja (relikviarja z relikvijami) častitljivega Nila. Samostan je užival posebno pokroviteljstvo kraljeve družine, ki ni pozabila poskrbeti za njegovo izboljšanje.
Tako kot za druge pravoslavne samostane je bilo tudi za puščavniški samostan sovjetsko obdobje čas težkih preizkušenj. V različnih obdobjih je bila tukaj kazenska kolonija za mladoletne prestopnike, taborišče za poljske vojne ujetnike, dom za ostarele in turistična baza.
Leta 1990 so Nilo-Stolobenski puščavniški samostan vrnili Ruski pravoslavni cerkvi. Pet let pozneje so vanj vrnili relikvije njegovega zavetnika svetega Nila, kmalu po revoluciji pa so jih prenesli v lokalni muzej sosednjega mesta Ostaškov.
Na majhnem samotnem otoku v osrčju Vjetskega jezera (danes Vavedensko jezero v Vladimirski regiji) so se od konca 17. stoletja začeli naseljevati menihi, ki so iskali osamljeno življenje v pravičnosti. Kmalu je bil tam ustanovljen Sveto-Vavedenski Otoški puščavniški samostan.
V času sovjetskega zatona, ko je samostan služil kot zapor za mladoletnike, telovadnica, kino in skladišče pohištva, so ga vrnili ruski pravoslavni cerkvi. Ta nekdaj moški samostan je danes ženski samostan.
Sveto-Vavedenski samostan
Golluciogena (CC BY-SA 3.0)Leta 2007 je bilo z blagoslovom opatinje Fevronije pri vhodu v samostan ustanovljeno zavetišče za deklice Kovčeg. Sirote pomagajo sestram pri vsakodnevnih opravilih, te pa jim v zameno nudijo duhovno podporo pri iskanju temeljev v življenju.
Pobudo za ustanovitev Valdajskega Iverskega Svetojezerskega samostana Matere Božje je dal patriarh Nikon, ki je želel v Rusiji ustanoviti samostan po vzoru Iverskega samostana na gori Atos v Grčiji. Želja se mu je izpolnila leta 1653 na otoku Selvica v Valdajskem jezeru nedaleč od Velikega Novgoroda.
Na Nikonovo prošnjo so menihi istega samostana na Atosu izdelali kopijo čudodelne Iverske ikone Matere Božje. Ko so Grki poslali ikono ruski državi, so v spremnem pismu trdili, da je ikonopisec "jedel samo ob sobotah in nedeljah, bratje pa so se dvakrat na teden udeležili celonočne vigilije in liturgije. Novo naslikana ikona se od prve ne razlikuje po dolžini, širini ali površini, skratka nova je kot stara."
Iverska ikona je postala glavna relikvija valdajskega samostana in je bila uporabljena za posvetitev samostanske katedrale Marijinega vnebovzetja, ki je bila v tistem času ena največjih v Rusiji: 42,8 m široka, 44,9 m dolga in skoraj 43 m visoka.
Po zaprtju samostana leta 1927 so oblasti v različnih obdobjih ustanovile dom za vojne invalide in šolo za otroke, obolele za tuberkulozo. Leta 1991 je bil samostan, ki je bil v zelo slabem stanju, predan novgorodski pravoslavni škofiji, ki ga je takoj začela obnavljati.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
