Obleganje Leningrada: 872 dni boja proti nacistom, lakoti in mrazu

Ko so 27. januarja 1944, še skoraj leto in pol pred koncem vojne, sovjetski vojaki po težkih bojih uspeli potisniti nacistične sile na 70-100 kilometrov proč od Leningrada in vzpostaviti prometne povezave z mestom, so se vsi tisti, ki so se lahko gibali, zvečer zbrali na ulicah in spremljali slavnostne salve v čast osvoboditvi.

Toda le redko kdo je imel poleg sebe svoje sosede, prijatelje in družino. Od okoli treh milijonov prebivalcev takrat največjega sovjetskega mesta je ostala samo ena šestina. Od začeta vojne je bilo evakuiranih milijon in pol ljudi, preko 650 tisoč jih je umrlo, največ od lakote. Zakaj je bil Leningrad tako pomemben za Hitlerja? To mesto ni bilo samo grožnja levemu krilu nacistične vojske, imel je tudi pomembno logistično lego. Z osvojitvijo Leningrada bi Nemci zavladali nad pomorsko luko in velikim železniškim vozliščem, ki bi prišlo prav za oskrbo.

Getty Images

Junaška obramba in boj za kulturno dediščino

Leningrad ni bil običajni vojaški cilj za naciste: Hitlerjeva zamisel je bila, da ga skupaj z vso neprecenljivo kulturno dediščino, arhitekturo, spomeniki in muzeji, zaradi katerih je edinstven v svetu, v celoti izbriše z obličja zemlje. Čeprav je bila povzročena velika škoda, zlasti v okolici mesta (med drugim so Nemci divje vandalizirali in oropali Peterhof), pa so Leningrajčani v boju uspeli rešiti svoje lepo mesto. Samo v Ermitažu so v zaboje z največjo previdnostjo spakirali 1.118.000 eksponatov in jih z vlaki odpeljali na Ural, kjer so dočakali konec vojne.

Mesto se je junaško branilo. Okoli pol milijona občanov Leningrada je bilo aktiviranih za izgradnjo obrambnih pasov, ki so mesto spremenili v utrdbo. Nemške sile so bile neprekinjeno izpostavljene obstreljevanju ladijskega topništva Baltske flote in težkega topništva z utrdbe Krasnaja gorka. Protizračno obstreljevanje je bilo desetkrat bolj intenzivno kot pri obrambi Londona. Vojaki nemške enote Sever niso uspeli zavzeti mesta, zato so obkolili Leningrad, ki so ga že prej na severu blokirali Finci.

Od jeseni leta 1941 je sovjetska vojska večkrat poskušala prebiti obroč okoli mesta, toda neuspešno.

Boris Kudojarov/RIA Novosti

Evakuacija

Evakuacija prebivalcev Leningrada so organizirali takoj po začetku vojne, podobno kot v mnogih drugih velikih mestih zahodne ZSSR. Že 29. junija 1941 so prebežniki z vlaki zapustili mesto v smeri proti vzhodu. Tisti čas so bili boji še daleč in mnogi prebivalci so se odločili, da ne bodo zapustili svojih domov.

Ko so sile Wehrmachta 27. avgusta zavzele železniško progo, ki pelje iz Leningrada, ljudje po železnici niso več mogli zapustiti mesta. Prišlo je do krize v oskrbi. Bilo je nemogoče, da bi nahranili vse, ki so ostali.

V ŠTEVILKAH

Situacija se je začela spreminjati, ko je zmrznilo jezero Ladoga. Samo do oktobra 1942 je iz Leningrada po tako imenovani »Poti življenja« po zaledenelem jezeru odšlo več kot milijon ljudi.

Lakota

Takrat je vsako veliko mesto, enako kot danes, zaloge hrane za največ dva tedna. Tako je bilo tudi v obleganem Leningradu. Požari v magazinih, ki so jih bombardirala nemška letala, so pospešili prihod neizbežnega. Že oktobra 1941 so se v mestu začeli resni problemi v oskrbi z živili, novembra pa je nastopila lakota.

Ruski predsednik Vladimir Putin se je rodil v Leningradu. V času obleganja je umrl majhen otrok, ki je bil njegov starejši brat. Putina vidimo tukaj med polaganjem venca na Piskarjovskem spominskem grobišču.

RIA Novosti

Ni bilo mogoče zagotoviti oskrbe mesta po zračni poti. Najtežje obdobje obleganja je bilo med prekinitvijo plovbe po jezeru Ladoga in časom, ko je bilo jezero že zaledenelo. Takrat ladje niso plule, tovornjaki pa še niso mogli voziti po ledu.

Sistem bonov za delitev hrane je samo reguliral lakoto, ni pa je mogel premagati. Obroki so se začeli zmanjševati. Najnižja točka je bila dosežena 20. novembra 1941, ko so vojaki v prvih bojnih vrstah dobili samo 500 gramov kruha, delavci 250 gramov, uradniki, otroci in bolni pa 125 gramov. Med prvo zimo je zaradi lakote in mraza vsak dan umiralo na tisoče ljudi.

Množično umiranje zaradi lakote je trajalo vse do poleta 1942, a tudi pozneje je bila prehrana relativno skromna, zato so pogosto stradali tudi vojaki, ki jim je pripadlo največ hrane.

Življenje v obleganem mestu

Kljub lakoti in neprekinjenemu bombardiranju je mesto nadaljevalo s svojim življenjem. Frontna črta je bila 16 km proč od Zimskega dvorca, ki predstavlja srce mesta. Iz tovarne Kirova, ki je bila pod neprekinjenim sovražnikovim obstreljevanjem, so prihajali tanki, ki so šli naravnost na fronto, prav tako je iz centra mesta do fronte peljal tramvaj.

Svetlana S. Bojm: Pot življenja, Ladoga.

Državna galerija Pavel Tretjakov, Moskva

Prva faza evakuacije se je končala 27. avgusta 1941, ko so enote Wehrmachta zasedle železniško progo, ki povezuje mesto z regijami na vzhodu. Do takrat so mesto zapustilo 488.703 osebe. Druga faza je šla po »Poti življenja« po jezeru Ladoga, edini poti, po kateri je bilo takrat sploh mogoče zapustiti mesto. Pot so spremljali streli in zelo neugodno vreme v času, ko ladje niso mogle več pluti, jezero pa še ni bilo zaledenelo. Od septembra 1941 do aprila 1942 so pogumni vozniki tovornjakov, med katerimi so mnogi izgubili življenje zaradi padca pod let, po Poti življenja evakuirali okoli 659.000 ljudi in prepeljali 361.109 ton tovora.

Getty Images

Kljub vsemu je bil v mestu red. Ko je novembra 1941 umiranje od lakote postalo množičen pojav, so organizirali posebne ekipe, ki so vsak dan z ulic odnesli na desetine in stotine trupel. Marca 1942 je šlo na ulice vse dela sposobno prebivalstvo in počistilo smeti v mestu, aprila pa se je začelo ponovno vzpostavljanje komunalnih služb. Čeprav med obleganjem nista delovala vodovod in kanalizacija, ni bilo v mestu niti ene epidemije, kar je zasluga herojskega dela leningrajskih infektologov.

Kljub neprekinjenemu obstreljevanju in blokadi je v Leningradu naprej obstajalo tudi kulturno življenje. Celo med prvo zimo med obleganjem je delovalo več gledališč in knjižnic, poleti 1942 pa so začele delovati nekatere šole in še več gledališč. Prvi koncert mestne filharmonije pod blokado je potekal 9. avgusta 1942. Zazvenela je znamenita Leningrajska simfonija Dmitrija Šostakoviča, ki ji pogosto pravijo tudi Herojska simfonija. Postala je glasbeni simbol Obleganja.

Vsi materiali so last "FGRU Uredništva Rossijske gazete".

Preberite tudi:

Umetnost in preživetje: 10 risb iz obleganega Leningrada

Je Napoleona premagal general Zima?

»Zbogom, tovariši! Borite se in ne se bati!«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.