Dolga pot do svobode: Osvoboditev tlačanov v carski Rusiji

"Ruska vas je postala črnska severnoameriška plantaža iz obdobja strica Toma," je o položaju ruskih kmetov konec 18. stoletja pisal Vasilij Ključevski, avtor dela Tečaj ruske zgodovine. Takrat je v Rusiji cvetel sistem tlačanstva, po katerem so bili kmetje po zakonu vezani na zemljo, na kateri so vladali posestniki in v rokah držali njihove usode.

Ljudje, privezani na zemljo

Tlačanstvo se je v Rusiji oblikovalo konec 16. stoletja in v prvi polovici 17. stoletja. Pred tem so kmetje, ki so delali za zemljiške gospode, imeli pravico, da na lastno željo zamenjajo gospodarja v posebej določenem časovnem obdobju. Prvi skupek zakonov Ruskega carstva je leta 1649 popolnoma prepovedal selitve kmetov.

Ilustracija: Muzej zgodovine Rusije

"Država je morala ljudi privezati na zemljo," pravi zgodovinar Aleksadner Pižikov, glavni znanstveni sodelavec Inštituta za družbene vede pri Ruski akademiji za nacionalno gospodarstvo in državno upravo. Pižikov je za Russia Beyond pojasnil, da so kmetje izkoriščali možnost, da zapustijo svojega gospodarja, pogosto pa so bežali v težko dostopna področja države, čim dlje od fevdalcev in države.

Rusija je v 16. in 17. stoletju bila bitke za širite ozemlja in potrebovala je kmete, ki jih je lahko v primeru vojne hitro mobilizirala. "To se je splačalo tudi zemljiškim gospodom, ker so kmetje delali zanje," pravi Pižikov. V 17. stoletju je vezava kmeta na zemljo odgovarjala vsem vplivnim silam v državi.

Življenje za druge

Kmet je živel in delal na zemlji, ki mu jo je določil zemljiški gospod, za to pa je plačal s prisilnim delom ali posebnimi dajatvami. Prisilno delo je pomenilo, da določeno številno dni na teden kmet orje zemljo ali okopava poljščine za svojega gospodarja, ne zase. Odločitev za dajatev je pomenila, da kmet dela po lastni želji, vendar mora v določenem roku svojemu gospodarju dati del letine ali denarja.

Zemljiški gospod pobira davek, slikar Aleksander Krasnoselski.

Volški muzej.

V 18. stoletju se je tlačanstvo obdržalo in se celo okrepilo. V času Petra I. (vladal 1682-1725) se je razširila praksa prodaje ali darovanja kmetov. Sam car je knezu Aleksandru Menšikovu podaril okoli 100.000 kmetov. V času Katarine II. (1762-1796) so plemiči dobili pravico kaznovanja svojih kmetov ali pošiljanja v suženjstvo.

Kakor se komu posreči

Niso bili vsi kmetje v Rusiji tlačani. Del kmetov je delal za državo ali za carski dvor, ne za zemljiške gospode. Na posameznih področjih, na primer v Sibiriji in na severu, tlačanstva sploh ni bilo oz. so bili kmetje svobodni ljudje. Po podatkih iz različnih virov so tlačani predstavljali skoraj 50% ruskega prebivalstva, ki je takrat štelo 40 milijon ljudi.

RIA Novosti

Življenje kmetov je bilo odvisno od tega, koliko sreče so imeli z gospodarjem. Iz zgodovine je znan primer Darje Saltikove, zemljiške gospodarice s sadističnimi nagnjenji, ki je do smrti mučila najmanj 38 svojih podložnikov. Saltikova je bila leta 1762 obsojena na zapor, vendar ni bila edina, ki je slabo ravnala s svojimi služabniki. Kmetje niso imeli skoraj nobenih pravic v primerjavi z gospodarji.

Pa vendar zgodovinar Aleksadner Pižikov meni, da je Ključevski pretiraval v primerjavi ruskih kmetov s sužnji v Severni Ameriki. "Seveda, kmetje so imeli težko življenje," se strinja Pižikov. "Vendar kljub temu niso bili obravnavani kot predmet. Imeli so zemljo, na kateri so živeli in delali, čeprav ne vedno zase." Posamezni gospodarji so bili svojim podložnikom naklonjeni, dali so jim možnost izobrazbe in jim celo pomagali do statusa svobodnega človeka.

Težki poskusi reform

Pavel I. je izvedel prvi poskus olajšanja življenja kmetov s podpisom Manifesta o tridnevnem prisilnem delu leta 1797. Prepovedal je delo za gospodarja ob nedeljah, preostale dneve v tednu pa so morali porazdeliti na enake dele - kmet je 3 dni delal zase, 3 pa za gospodarja.

Aleksander Pižikov poudarja, da je manifest Pavla I. po eni strani pomemben, ker je prvič pokazal, da car poskuša omejiti oblast zemljiških gospodov nad kmeti. Po drugi strani pa se gospodje niso strogo držali tega dokumenta, saj ni predvideval nikakršnih kazni v primeru kršitev.

Kmet v gozdu, slikar Nikolaj Jarošenko.

Osebni arhiv.

Skoraj simbolni pomen so imeli tudi kasnejši poskusi carjev. Ukaz o svobodnih oračih carja Aleksandra I. iz leta 1803 je denimo zemljiškim gospodom dal pravico, da kmetom podelijo svobodo, vendar se gospodom ni mudilo z uresničevanjem te zapovedi. Le 1,5% vseh odvisnih kmetov je v času veljave tega odloka dobilo svobodo.

Prelomni trenutek

Pižikov opomni, da je Rusija obdržala tlačanstvo do leta 1861, torej dlje od ostalih velikih evropskih sil. Kot poudarja zgodovinar, so se ruski carji navadili opirati na plemiško elito, pomemben del te elite pa je imel svoje kmete in ni želel spreminjati obstoječega reda. Država ni želela ustvarjati nemirov med plemiči, zato se ni dotikala njihovih privilegijev.

Nacionalni vojaški muzej v Londonu.

Vse se je spremenilo s krimsko vojno v letih 1853-1856, ko sta Britanski imperij in Francija porazili Rusijo. Eden od razlogov za poraz je bil po besedah zgodovinarja Aleksandra Orlova povezan z gospodarstvom. Rusija je bila še vedno agrarna in polfevdalna država, zato je njena industrija zaostajala za evropskimi državami, ki so doživele industrijsko revolucijo.

Potreba po reformah je postala očitna, prav tako tudi nezadovoljstvo ljudstva. Aleksander II. je po prihodu na prestol leta 1855 izjavil: "Bolje, da tlačanstvo ukinemo od zgoraj, kot pa da čakamo, kdaj se bo samo začelo ukinjati od spodaj."

Odložena svoboda

Po dolgem obdobju je bila vpeljava reform končana. Aleksander II. je leta 1861 podpisal Manifest o ukinitvi tlačanstva. Takrat je svobodo dobilo 23 milijonov tlačanov, ki so sestavljali 34% prebivalstva imperija.

Osvobajanje tlačanov, slikar Boris Kustodijev.

Ruska zgodovina v slikah.

Vendar pa so kmetje še naprej ostali v odvisnem položaju. Zemlja, na kateri so živeli, je še vedno pripadala zemljiškim gospodom, zato so jo morali odkupiti ali pa oditi na delo v mesta.

Reforma je izzvala množično nezadovoljstvo kmetov, zato je v državi prihajalo do uporov. Mnogi so bili prepričani, da je car "zares" osvobodil kmete, torej skupaj z zemljo, vendar so prekleti zemljiški gospodje pred narodom skrili resnico. Kmetje so odkupovali zemljo 45 let, vse do leta 1906, ko je oblast po revoluciji leta 1905 ukinila plačevanje za zemljo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.