Miti o Ivanu Groznem iz 16. stoletja

V Tretjakovski galeriji v Moskvi visi slika z naslovom »Ivan Grozni ubija svojega sina« znanega slikarja Ilje Repina. Repin je svoje delo prvič predstavil v Sankt Peterburgu leta 1885, in sicer pod drugačnim nazivom – »Ivan Grozni ubije svojega sina Ivana, 16. novembra 1581«. Slikar je v tem času bil že znan in slaven, publika pa se je z zanimanjem gnetla okoli njegove slike. Ko je vrhovni kustos Svete sinode i«»n znameniti ruski državnik in mislec Konstantin Petrovič Pobedonoscev stopil pred sliko, se je jezno obrnil in odkorakal stran.

Na platnu je prikazan starec z blaznim pogledom v kraljevski opravi, ki v naročju drži telo mladeniča, kateremu iz temena teče kri. Zraven njiju leži okrvavljena palica s katero je starec v navalu jeze ubil svojega sina in prestolonaslednika.

Zakaj je ta slika tako razjezila Pobedonosceva? To, da je ruski car prikazan kot morilec, ni bil edini razlog. Omenjenega državnika je še bolj razjezilo potvarjanje ruske zgodovine, zato je takoj napisal pismo carju Aleksandru III. v katerem je izlil svoj bes nad pripisom pod sliko: »Te slike ne moremo obravnavati kot zgodovinske, saj je dogodek, ki ga prikazuje [...] popolnoma izmišljen«. Kmalu po tem je bil naziv slike spremenjen , datum pa odstranjen. To, v kar je bil prepričan Pobedonoscev, so kasneje potrdili zgodovinarji – Ivan Grozni ni ubil svojega sina v navalu jeze.

Še več, v sovjetskih časih so strokovnjaki uspeli dokazati, da je bil carjevič Ivan zastrupljen. Leta 1963 je bila v moskovskem Kremlju odprta njegova in očetova grobnica, da bi s tem potrdili teorijo o zastrupitvi. Znanstveniki so v kosteh tako očeta kot sina odkrili prisotnost visoke koncentracije olj. Iz tega sledi, da je carjevič Ivan umrl zaradi zastrupitve – prav tako, kot njegov oče Ivan Grozni.

Arhangelska katedrala, kjer sta grobnici carja Ivana IV. in njegovega sina.

Julio Costa Zambelli

Slika Repina ima medtem še zmeraj velik vpliv na zgodovinske predstave. Sam umetnik je podrobno preučeval zgodovinske vire vsakič, ko je ustvarjal na svojem platnu, zato se postavlja vprašanje: Zakaj je naslikal nekaj, kar se v resnici ni nikdar zgodilo?

Odgovor na to je treba iskati v srednjem veku. Zgodovinarji so že dolgo nazaj dokazali, da je bil car Ivan eden največjih monarhov v zgodovini Rusije.

Začetek vladavine Ivana Groznega so zaznamovali težki časi družbenih nemirov. Ivan je nasledil prestol po smrti svojega očeta – Vasilija III. V tem trenutku je bil star samo 3 leta, tako da je regent postala njegova mati Elena Glinska. Po samo štirih letih vladanje je ta močna vladarica nenadoma umrla (ravno tako naj bi bila zastrupljena).

Njena smrt je zbudila stara rivalstva med bojarji, ki so svoje osebne interese postavljali pred interese države in ljudi, kar je precej otežilo upravljanje Rusije. Ta atmosfera je bistveno vplivala na odraščanje bodočega carja Ivana IV.

Ivan je bil kronan leta 1547, ko mu je bilo 17 let. Bil je prvi ruski knez, ki je dobil naziv carja in bil maziljen s svetim oljem. Preko tega rituala naj bi se po Svetem pismu carju predal dar Svetega Duha, ki bi mu pomagal pri opravljanju vladarskih dolžnosti. Vse dokler je bila Rusija monarhija je vladal običaj, ki ga je uvedel Ivan IV – vsi kasnejši ruski carji in carice so ob kronanju bili deležni istega obreda.

Vladavina bojarjev se je z Ivanovim kronanjem končala. Car je nase prevzel veliko breme odgovornosti za ljudi in deželo ter začel organizirati državno upravo.

Srednjeveška Rusija ne pomni uspešnejšega obdobja od desetletja med 1550 in 1560. Vrhunec tega obdobja je bila osvojitev Kazana leta 1552. Tatarski Kazanski kanat je dolgo predstavljal trn v peti Moskve, saj so Tatari pogosto napadali in plenili na ruskih tleh. Svoj nadimek je car Ivan dobil ravno po zavzetju Kazana, saj je predstavljal resno nevarnost za vse, ki so se želeli kosati z Rusijo.

Zavzetje Kazana in nato še Astrahanskega kanata je utrdilo južno in vzhodno mejo moskovske države in jo zaščitilo pred sovražniki. Rusiji je bil pripojen velik kos rodovitne zemlje ob reki Volgi, na osrednjem Uralu in v zahodni Sibiriji.

Pohod na Kazan pa Ivana IV. ni odvrnil od korenitih reform za izboljšanje administracije in zakonodajnega sistema v državi. Osnoval je sistem lokalne samouprave, vojsko, tisk, zgradil preko 100 cerkva, prepovedal uporabo alkoholnih napitkov (razen ob praznikih) in uvedel mnoge druge novosti.

Ivan je bil eden najbolj izobraženih ljudi v svojem času, imel je odličen spomin in se ukvarjal celo z glasbo. Ker je bil tudi globoko veren, je do potankosti preučil cerkvene rituale in sam spisal nekaj cerkvenih himn. V času njegove vladavine se je število prebivalstva v Rusiji povečalo za 30-50 %. Za primerjavo – v času Petra I. se je prebivalstvo države zmanjšalo za celih 40 %. Kljub temu dejstvu Ivana danes pomnijo kot tirana, poleg Petrovega imena pa še zmeraj stoji naziv »Veliki«.

Kako je prišlo do tega? Kdo in zakaj je ustvaril in razširil mite o ruskem carju Ivanu IV.? Vsekakor ga ne moremo smatrati za najbolj krutega vladarja svojega časa. Čeprav je zaradi njegove zakonodaje bilo 4-5 tisoč ljudi obsojenih na smrt, so se v drugih delih Evrope dogajale mnogo hujše stvari. Na primer leta 1572 so v Franciji na znamenito Šentjernejsko noč samo v Parizu pobili 2.000 protestantov, medtem ko je v samo dveh tednih po celi državi bilo ubitih 30.000 ljudi. V Angliji je v prvi polovici 16. stoletja bilo usmrčenih preko 70.000 ljudi na podlagi obtožb o prešuštvu.

Človek, ki je razširil govorice o uboju Ivanovega sina, je bil carjev smrtni sovražnik jezuit Antonio Possevino. K širjenju neresnic je pomagal tudi Nemec Heinrich von Staden. Possevino je prišel v Moskvo leta 1581, da bi posredoval pri pogajanjih med ruskim carjem in poljskim kraljem, ki je napadel Rusijo in zavzel nekaj mest. Jezuit je upal, da bo uspel izkoristiti takratne, za Rusijo neugodne zunanjepolitične razmere. Od ruskega carja se je nadejal koncesij in poskušal rusko cerkev podrediti Rimu. Ni mu uspelo.

Da bi se maščeval za osebni neuspeh si je Possevino izmislil zgodbo, po kateri je car v jezi ubil svojega lastnega sina, potem ko naj bi se z njim sprl zaradi snahe. Ta zgodba je bila nesmiselna do te mere, da je bilo potrebno najti prepričljiv motiv za umor. Tako je bila izmišljena nova zgodba, po kateri naj bi carjevič vodil politično opozicijo proti svojemu očetu, na kar naj bi ga car ubil zaradi suma o sodelovanju v bojarski zaroti.

V tem času je Rusija bila izčrpajočo vojno, da bi ponovno zavzela slovanska ozemlja ob Baltiku. To je bil ugoden trenutek za evropske vladarje, da se združijo proti Rusiji. Zavoljo tega cilja so jo skušali prikazati kot barbarsko državo, ki je nevarna za Evropo in v skladu s to razlago je barbare vodil sam krvoločen car. Kar je žalostno je tudi to, da je to laž podpiral celo znani ruski zgodovinar Nikolaj Karamzin. Mit o Ivanu Groznem se je obdržal tudi z njegovo pomočjo preko zgodovinskih učbenikov.

Mit o krvoločnem Ivanu IV. se je tako okrepil vse do današnjega časa. Tej srednjeveški propagandi je podlegel celo Sergej Ejzenštejn, ko je po Stalinovem naročilu o carju režiral film. Slavni režiser je Ivana predstavil kot norega psihopata, kar Stalinu ni bilo všeč, in je zahteval uničenje drugega dela filma. Z vidika zgodovinske točnosti je imel Stalin prav.

Medtem ko je izvajal svoje reforme in delal na krepitvi in združevanju države, se je bil car Ivan prisiljen boriti na dveh frontah – proti zunanjim in notranjim sovražnikom, predvsem proti samovoljnim bojarjem, ki se niso želeli nikomur podrediti.

Ivanova žena Anastasija je umrla leta 1560 od neznane bolezni. Carja je njena smrt zelo pretresla. Prepričan je bil, da je bila zastrupljena in posumil, da za njeno smrtjo stojijo pripadniki njegovega ožjega kroga. Kljub temu je čakal, saj ni želel delati prehitrih zaključkov. Bojarji na drugi strani so svoje aktivnosti še okrepili in skovali odkrito zaroto proti carju. Anglež Jerome Horsey, ki se je takrat nahajal v Moskvi, je zapisal: »Če car Ivan ne bi vladal s trdo roko, potem ne bi preživel. Proti njemu so se stalno kovale zarote, vendar jih je vse odkril, eno za drugo.«

Zgodovinar Vjačeslav Manjagin pa trdi, da carjevi sovražniki niso zastrupili samo njegovega sina, ampak tudi obe njegovi soprogi in carjeviča Fjodorja. Ali je Ilja Repin kaj vedel o tem, medtem ko je ustvarjal svojo sliko? Najverjetneje ne. Tako kot danes, je tudi takrat bilo zelo popularno kritizirati »avtokratske« vladarje izven konteksta in na podlagi govoric.

Ker je izkoreninil zarote in izdaje med bojarji, si Ivan IV. ni delal iluzij, da bodo sodobniki imeli pozitivno mnenje o njegovi vladavini. »Čakal sem, da nekdo pride in žaluje z mano, vendar nikogar ni bilo. Dobro so mi vrnili z zlom, ljubezen pa s sovraštvom,« je rekel car ob neki priliki.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.