Najhujši vojaški porazi v ruski zgodovini

Mongolska invazija (1237-1240) 

Pripoved o uničenju Rjazana. Ilustrirana kronika iz 16. stoletja.

Knjižnica Ruske akademije znanosti

V začetku 13. stoletja je mongolska vojska odkrila, da so ruske kneževine razdeljene in niso v stanju zoperstaviti se združenim azijskim osvajalcev. Kneževine so bile ena za drugo poražene, razrušene in oropane v napadih Mongolov, velik del prebivalstva pa pobit.

Nekatere kneževine so bile še do konca 15. stoletja politično in gospodarsko odvisne od mongolske države, potrebovale pa so več desetletij, da so obnovile uničena zemljišča. Rusija se je soočila z resnim nazadovanjem v svojem razvoju in precej zaostala za evropskimi državami.

Invazija je popolnoma spremenila politični zemljevid ruske države. Kijev, ki so ga Mongoli zavzeli leta 1240, je izgubil status najpomembnejšega mesta v Kijevski Rusiji. Zahodne kneževine ter območje današnje Ukrajine in Belorusije so padle pod vpliv Litve.

Ta območja so postala povod za nesoglasja in razlog za številne vojne med rusko državo in Poljsko-Litovsko zvezo. Še v 20. stoletju so med Poljsko in ZSSR obstajali spori zaradi določenih ozemelj.

Livonska vojna (1558-1583)

Poljski kralj Štefan Batory osvoji Pskov. Spopad Poljske in Rusije v livonski vojni se je zaključil s podpisom mirovnega sporazuma med kraljem Štefanom in carjem Ivanom IV.

Karl Briullov (1799 - 1852)/Global Look Press

Ivan Iv. Grozni je začel vojno proti oslabljeni Livonski konfederaciji, da bi zavzel njena glavna pristanišča in pridobil oporišče za Veliko kneževino Moskvo na baltski obali. To je bilo zelo pomembno za rastočo rusko državo, saj je bil njen dostop do Baltskega morja omejen na majhen in nerazvit košček zemlje na obali Finskega zaliva.

Prvo obdobje vojne je bilo za Ivana IV. uspešno in njegova vojska je zavzela pomembne dele Livonske konfederacije - ozemlja današnje Latvije in Estonije. Druge velike sile pa niso bile navdušene nad večanjem moči svoje vzhodne sosede. Vrsto let je bila Rusija v vojni s Švedsko in Veliko kneževino Litvo, ki se je leta 1569 združila s Poljsko.

Izčrpavajoča vojna je trajala več kot 20 let, končala pa se je z velikim porazom ruske vojske. Država je bila gospodarsko uničena, prav tako pa je izgubila vsa ozemlja, ki jih je pridobila v vojni. Velika kneževina Moskva je izgubila tudi ozemlje na Finskem in večino ozemlja v Finskem zalivu. Ostal ji je le majhen košček na ustju reke Neve, ki pa ji ni mogel zagotoviti dostopa do morja.

Po vojni je namesto šibke Livonske konfederacije pridobila nove in močnejše sovražnike na zahodni meji: Poljsko-litovsko zvezo in Kraljevino Švedsko. Rusija se je s to težavo soočila kasneje, v veliki severni vojni med leta 1700 in 1721.

Rusko-turška vojna  (1710-1713) 

Bitka pri reki Prut.

Ilustracija William Hogarth, 1724

Peter Veliki je bil uspešen tam, kjer je Ivan Grozni doživel poraz - zlomil je Švedsko in izvedel aneksijo njenih ozemelj, skupaj z vzhodnim Baltikom (Estonija, Livonija in Ingrija) v skladu z mirom v Nystadu leta 1721.

Leta 1711 pa vojna še zdaleč ni bila končana in car se je znašel v življenjski nevarnosti, ki se je skoraj končala z uničenjem celotne njegove vojske.

Po spektakularni ruski zmagi v Poltavski bitki leta 1709 je poraženi švedski kralj Karl XII. pobegnil v mesto Bender v Besarabiji, ki je bil pod osmansko oblastjo. Pogajanja med carjem in sultanom Ahmedom III. o usodi švedskega kralja niso obrodila sadov.

Sultan je želel vreči Ruse iz Azovske trdnjave na obali morja, ki jo je Peter Veliki zavzel v letih 1695-1969, da bi Rusom omogočil dostop do Črnega morja preko ožine Kerč.

Osmani so leta 1710 zvito objavili vojno proti Rusiji. Leto kasneje je rusko vojsko, ki je štela 38 tisoč vojakov, obkrožilo 190 tisoč osmanskih in krimskih čet v Besarabiji. Da bi se izognil katastrofi, je bil ruski car prisiljen sprejeti sultanove pogoje, ki so bili dve leti kasneje zapisani tudi v mirovnem sporazumu iz Pruta.

Rusija je Azov prepustila Osmanskemu cesarstvu in uničila vse utrdbe na obali Azovskega morja, s tem pa izgubila dostop do Črnega morja. Poleg tega je Rusija za vsaj 20 let izgubila nadzor nad kozaki iz Zaporožja, ki so ostali pod osmansko oblastjo.

Najhujša posledica poraza je bilo uničenje prve ruske mornarice - Azovske flote. Uničenih je bilo nekaj 100 velikih in majhnih ladij, nekatere so prodali, usoda drugih pa je neznana. Kar se tiče južne smeri zunanje politike, je morala Rusija začeti znova.

Krimska vojna  (1853-1856) 

Požar pri morski ožini Čanakale, litografija, 1857.

Global Look Press

Krimska vojna je bila nekoliko podobna livonski: Rusija je uspešno začela boj proti šibkemu sovražniku, konflikt pa se je končal s porazom v vojni proti koaliciji velikih sil.

Po pariškem sporazumu iz leta 1856 Rusija ni izgubila velikih ozemelj, je pa izgubila pravico do flote v Črnem morju. Tako Rusija ni več mogla ščititi kristjanov v Osmanskem cesarstvu in je to pravico prepustila Franciji. Izgubila je tudi vpliv v Moldaviji, Vlaški kneževini in Srbiji.

Država je največjo škodo utrpela v finančnem smislu. Krimska vojna je vlado tudi prisilila k uvedbi velikih gospodarskih in vojaških reform, kot je npr. ukinitev tlačanstva leta 1861.

Prva svetovna vojna  (1914-1918) 

Kapitulacija ruskih vojakov v prvi svetovni vojni. Sodobna barvna nemška propagandna fotografija.

Archiv Neumann/Global Look Press

Velika vojna, kot so jo imenovali sodobniki, je bila prava katastrofa za ruski imperij, ki je pripeljala do revolucije oktobra leta 1917. Rusija je iz vojne izstopila 3. marca 1918 z brest-litovskim mirom, vendar je državljanska vojna državo pahnila v še večje nasilje in uničenje.

Zaradi separatnega mira s centralnimi silami Rusija ni sodelovala v mirovnih pogajanjih, čeprav je bil njen doprinos k zmagi precejšen, še posebej v zgodnjih fazah vojne. Na koncu je Rusija izgubila okoli 842 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja (15,4% skupne površine), na katerih je živelo 31,5 milijona ljudi.

Propad monarhije je privedel po nastanka novih držav. Ponovno je bila vzpostavljena neodvisnost Poljske, Litva, Latvija, Estonija in Finska pa so prvič v svoji zgodovini dobile svojo državnost. Še danes je geopolitična situacija v vzhodni Evropi odvisna od zapletenih odnosov med državami, ki so nastale iz pepela ruskega imperija leta 1918.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.