Spomini na osvoboditev Auschwitza

Auschwitz so osvobodile štiri pehotne divizije Rdeče armade, na čelu so bili borci iz 107. in 100. divizije. Major Anatolij Šapiro je služil v slednji in njegovi vojaki so prvi odprli vrata taborišča. Šapiro se spominja:

V drugi polovici dneva smo stopili na območje taborišča in se sprehodili skozi glavna vrata, nad katerimi je bil napis: »Delo osvobaja.« V barake ni bilo mogoče vstopiti brez gaze in povoja. Trupla so ležala na dvonadstropnih pogradih. Izpod teh postelj so prilezli komaj živi okostnjaki in nam prisegli, da niso Judje. Nihče ni mogel verjeti, da so bili osvobojeni.

Takrat je bilo v taborišču okoli 7.000 internirancev, med njimi tudi zapornik št. 74233 (njegovo ime ni ugotovljeno):

Naenkrat sem zagledal silhuete v belo-sivih uniformah, ki so se sprehajale po poti blizu taborišča. Ura je bila okoli 17.00. Najprej smo mislili, da so to interniranci, ki se vračajo v taborišče. Stekel sem ven, da bi pogledal, kdo je bil to. Z veseljem smo ugotovili, da so bili to sovjetski izvidniki. Poljubom in pozdravom ni bilo konca. Rekli so nam, da bomo šli proč. Pojasnili so, da ne moremo ostati, ker še ni jasno, kje je sovražnik. Stopili smo nekaj korakov nazaj in se nato vrnili.

General-poročnik Vasilij Petrenko je leta 1945 poveljeval 107. pehotni diviziji in je prišel do taborišča kmalu za Šapirom. V spominih z naslovom Pred in po Auschwitzu takole opisuje, kaj je videl:

18. januarja so Nemci vzeli s seboj vse, ki so lahko hodili. Bolni in šibki so ostali zadaj. Redki, ki so še lahko hodili, so zbežali proč, ko je do taborišča prišla naša vojska. Takoj smo poslali v taborišče sanitarne enote iz 108., 322. in moje 107. divizije. Terenske bolnice so odprle svoje čistilne sobe. To je bil ukaz. Terenske kuhinje so bile zadolžene, da nahranijo internirance.

Poveljnik Vasilij Gromadski je bil med prvimi, ki so vstopili v »taborišče smrti«:

Na vratih je bila ključavnica. Nisem vedel, ali gre za glavni vhod. Možem sem naročil, naj ključavnico razbijejo. Nikogar ni bilo tam. Hodili smo še 200 metrov in videl sem zapornike v črtastih srajcah, ki tečejo proti nam, kakšnih 300 jih je bilo.

Bili smo previdni, ker so nas opozorili, da bi bili lahko Nemci pod krinko. A so bili pravi zaporniki. Jokali so in nas pozdravljali. Dejali so, da je bilo tu pobitih na milijone ljudi. Še zdaj se spomnim, ko so nam govorili, kako so Nemci poslali 12 vagonov otroških vozičkov iz Auschwitza.

Leta 1945 je imel Ivan Martinuškin 21 let. Bil je prvi poročnik-poveljnik strojniške enote 322. pehotne divizije. Spominja se, da do zadnjega ni vedel, da gre osvobajat koncentracijsko taborišče.

S svojo enoto sem prišel do ograje, a je bilo že temno in nismo vstopili notri. Samo zasedli smo stražnico izven taborišča. Spomnim se, da je bilo tam zelo vroče, kot da bi bilo ogrevano. Mislili smo celo, da so si Nemci zase pripravili ogrevan prostor, pa smo se pojavili mi. Naslednji dan smo začeli čistiti prostor. Tam je bilo ogromno naselje – Brzezinka (Birkenau), z izjemnimi opečnatimi hišami.

Ko smo šli skozi, so začeli na nas streljati Nemci iz neke zgradbe. Skrili smo se in našemu poveljniku predlagali obstreljevanje tega objekta. Pomislil sem, da če bomo zgradbo uničili, bomo lahko nadaljevali. Ampak naenkrat je poveljnik rekel, da naša artilerija ne more pričeti z obstreljevanjem, saj se tam nahaja taborišče z ljudmi, in da se moramo izogniti povzročitvi navzkrižnega ognja. Šele nato smo se zavedli čemu v resnici služi žičnata ograja.

Novinarja 38. armade Ušer Margulis in Genadij Savin sta vstopila v taborišče za vojaki. Takole sta opisala svoje videnje:

Vstopili smo v opečnato zgradbo in pogledali v sobe. Vrata so bila odprta. V prvi sobi je bil velik kup otroških oblačil: majhni plašči, jakne, puloverji. Mnogi kosi oblačil so bili okrvavljeni. V naslednji sobi so bile škatle z ženskimi lasmi, nato pa nas je ženska zapornica odvedla v sobo polno torbic, senčnikov, denarnic in drugih usnjenih stvari. Rekla je: »Vse to je narejeno iz človeške kože.«

Po osvoboditvi Auschwitza je bil mestni upravi dodeljen nov poveljnik, Grigorij Jelizavetinski. 4. februarja 1945 je pisal svoji ženi:

V taborišču je otroška baraka. Tja so pošiljali judovske otroke vseh starosti. Nemci so na njih izvajali poskuse, kot da bi bili zajci. Videl sem 14-letnika, katerega žile so bile polne kerozina zavoljo nekih »znanstvenih« namenov.

Nato so odrezali del njegovega telesa in ga poslali v laboratorij v Berlinu, medtem ko so ga nadomestili z drugim delom njegovega telesa. Zdaj leži v bolnišnici z gnojnimi ranami in z ničemer mu ne morejo pomagati. Okoli taborišča se sprehaja prelepo dekle, ki pa je znorelo. V bistvu sem presenečen, da se ni zmešalo kar vsem tukaj.

Nekaj bivših zapornikov, ki so bili dovolj pri močeh, je peš zapustilo Auschwitz. Interniranec številka 74233 se spominja:

5. februarja smo krenili proti Krakowu. Na eni strani ceste so bile ogromne tovarne, ki so jih zgradili zaporniki, ki so umrli od izčrpanosti. Na drugi strani je bilo še eno veliko taborišče. Vstopili smo vanj in našli nekaj bolnih ljudi, ki so ostali živi zgolj zato, ker niso odšli skupaj z Nemci 18. januarja.

Nato smo nadaljevali našo pot. Dolgo nas je spremljala električna ograja privezana na kamnite stebre, s katero smo bili dodobra seznanjeni. Ograja je bila simbol suženjstva in smrti. Zdelo se nam je, da ne bomo nikoli zapustili taborišča. Nato smo končno zapustili območje in prispeli v vas Włosienica.

Čez noč smo ostali v vasi, svojo pot pa nadaljevali naslednji dan, 6. februarja. Med potjo se je ustavil avtomobil, voznik pa nam ponudil vožnjo do Krakowa. Zdaj smo svobodni, ampak še zmeraj ne znamo biti srečni. Preživeli smo toliko gorja in izgubili toliko ljudi.

Vsebina temelji na dokumentih iz Ruskega sklada holokavsta in naslednjih spominov: Pred in po Auschwitzu V. Petrenka, Preživela sem Auschwitz K. Živulske in Črna knjiga V. Grossmana in I. Ehrenburga.

Preberite še pričevanja udeležencev bitke za Stalingrad.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.