Rusko mornarico je na Baltiku v zgodnjem 18. stoletju ustanovil car in reformist Peter Veliki, vendar so poskusi grajenja mornarice obstajali že 100 prej, v času Ivana IV. Groznega.
Ivan IV. je bil kompleksna osebnost. Bil je hkrati brutalen vladar in vizionar, ki je dobro razumel strateški pomen pristanišč v Baltiku. Da bi to dosegel, je začel vojno, ki je trajala več kot dve desetletji. Najprej je carju kazalo dobro, pridobil je tudi nekaj ozemelj. Nato je ugotovil, da bo, v kolikor želi nadzorovati obalo, potreboval floto. Težava je bila v tem, da sredi 16. stoletja Rusija ni imela ne ladij, ne posadk, zato se je naslonil na danskega kralja Frederika II.
Ta se je nato obrnil h Karstenu Rodeju, danskemu piratu. »In tako se je poleti 1570 na Baltiku pojavila nova flota, ki jo je vodil Rode, in kmalu je postala simbol za teror v Baltskem morju,« piše zgodovinar Valerij Jarho.
Rode je prejel tudi Ivanovo pismo, v katerem je bilo ukazano: »Rode in njegovi tovariši naj z ognjem in mečem ob obalah in na odprtem morju lovijo ne samo Poljake in Litvance, ampak tudi vsakogar, ki jih bo zalagal z blagom, ter jim poberejo vse.« Car je tako »blagoslovil« piratski roparski pohod proti svojim sovražnikom, Rode pa je svojo nalogo opravljal precej učinkovito.
Na začetku je imel samo eno majhno ladjo, kmalu zatem tri, nato pa je bilo pod njegovim poveljstvom šest ladij. Žrtve njegovih napadov so bile predvsem trgovske ladje, ki so plule iz poljskega pristanišča v Gdansku. Julija istega leta je v enem napadu zajel 17 ladij, baltski trgovci pa so postali zaskrbljeni in za piratom poslali mornariško odpravo, ki pa ni bila uspešna. Rodejevi pohodi so šli v nos tudi Švedom, ki so ga prav tako poskušali ujeti, vendar isto brez uspeha.
Konec piratovih pohodov je prišel iz nepričakovane smeri; Ivan IV je izgubljal vojno, Rodejeva prisotnost na morju pa je postala težavna za danskega kralja, zato je dal pirata aretirati. To se je zgodilo kljub temu, da je Rode svoj plen prodajal Dancem in ne ruskim trgovcem, kot je bilo dogovorjeno. Po mnenju Jarha se Rodeju z izpolnjevanjem zavez ruskemu carju ni preveč mudilo, zato se tudi Ivanu posledično ni mudilo z njegovim osvobajanjem iz danskega ujetništva. Ivan je Frideriku poslal pismo, v katerem ga je prosil, naj mu Rodeja izroči in odpravi v Moskvo. Danski kralj je to zavrnil, piratova končna usoda pa je do danes neznanka.
Naslednji pirat v službi Rusije je bil John Paul Jones, ki je med drugim znan tudi po tem, da je pomagal ustanoviti ameriško mornarico v času ameriške osamosvojitvene vojne.
Leta 1788 ga je najela ruska carica Katarina II. Rusija je bila takrat v vojni s Turki na Črnem morju, vendar je bila brez močne mornarice in izkušenih mornariških častnikov. Jones je bil povišan v kontraadmirala in je prevzel nadzor nad več kot 14 ruskimi ladjami. O njem je zgodovinar Igor Ivanenko zapisal sledeče: »Poleti 1788 je Američan postal eden glavnih akterjev uspešne bitke okoli trdnjave Očakov, ki je bila takrat v turški posesti. Njegova flota je izvedla napad presenečenja na turško flotiljo in prisilila ladjo s 64 topovi, da je nasedla na obalo.«
Jeseni je zaradi različnih škandalov moral odpotovati v Sankt Peterburg, njegova flota pa je kljub temu uspela uničiti še skupino turških ladij. Malo kasneje so Rusi, zahvaljujoč številnim uspešnim pomorskim kampanjam, zavzeli Očakov. Jones je med tem odšel v Pariz na dvoletni plačan (!) dopust, vendar je v tem času nenadoma umrl.
Lambros Katsonis je bil, podobno kot Jones, junak revolucije v kontekstu grškega boja za neodvisnost izpod turške oblasti. Nekaj časa, še posebej pod Jonesovim poveljstvom, je bil Katsonis član ruske mornarice in sodeloval v rusko-turških vojnah.
Leta 1788 je bil poslan v Trst, kjer je kupil ladjo in jo poimenoval Minerva severa v čast Katarini II. Po številnih uspešnih kampanjah je razširil svojo floto na deset ladij, ki jih je zajel od Turkov. To ladjevje je pod Katsonisovim poveljstvom Otomanom v Sredozemlju predstavljalo resno grožnjo. Rusija takrat ni bila sposobna poslati svojih ladij, saj je bila hkrati vpletena v še eno vojno s Švedsko. Posledično je Katsonisova flota predstavljala edino rusko prisotnost v regiji.
»Po vsej Turčiji se govori, da je arhipelag poln ruskih ladij, vendar v resnici tukaj ni nobenih piratov, samo jaz in deset mojih ladij,« je Katsonis pisal v poročilu princu Potemkinu, ki ga omenja zgodovinar Aleksander Širokorad v svoji knjigi Ruski pirati. Njegova flota je bila tako močna, da so pirati uspeli zavzeti celo neko turško trdnjavo in enega izmed otokov.
Leta 1790 je združena turško-alžirska flota nenadoma premagala Katsonisa, ki pa je nadaljeval z bojem. Ko je Rusija s Turki dve leti kasneje podpisala mirovni sporazum, v njem ni omenila Grčije, zato je Katsonis pobesnel. Boj je nadaljeval sam, vendar se je po določenem času vrnil v Rusijo.
Preberite še neverjetno zgodbo o edini ruski koloniji v Afriki.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
