Je Rdeča armada osvobajala ali osvajala Jugoslavijo?

Dan boja proti okupatorju (27. april) je dobra priložnost, da poleg partizanskega boja namenimo nekaj pozornosti tudi obnašanju Rdeče armade v Jugoslaviji, pri tem pa ovržemo nekaj mitov. Posvetili se bomo trem najpogostejšim.

Mit št. 1: »Pri dogodkih leta 1944 in 1945 ni šlo za osvobajanje od nacizma in fašizma, ampak za okupacijo s strani Sovjetske zveze.«

Med drugo svetovno vojno je v Jugoslaviji potekala tudi državljanska vojna. V Srbiji so se denimo monarhisti, na začetku celo z naklonjenostjo Britancev, borili proti partizanom pod vodstvom komunistov, medtem ko so bili glavni protagonisti na Slovenskem partizani in domobranci (še prej vaške straže, z manjšo vlogo so obstajali tudi drugi akterji).

Partizani so sicer prejemali pomoč svojih ideoloških bratov iz Sovjetske zveze, pomembno pa je povedati, da so se v narodnoosvobodilni vojski borili mnogi pripadniki domačih narodov iz nižjih družbenih slojev. Ko so se enote Rdeče armade leta 1944 približevale mejam Jugoslavije, je vodstvo Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) prosilo Moskvo za pomoč pri osvobajanju ozemlja izpod okupatorjev. Enote NOVJ so bile praktično brez težke tehnike in so se težko direktno kosale z dobro oboroženimi četami Wehrmachta.

V Sloveniji je Rdeča armada zaslužna za osvoboditev Prekmurja, kjer je bilo odporniško gibanje samo po sebi šibkejše in je pomagalo v bojih rdečearmejcem. Severovzhodni del Slovenije so vojaki Rdeče armade osvobodili v začetku aprila 1945, pri osvobajanju območja jih je umrlo vsaj 521 (točno število padlih sovjetskih vojakov ni znano, pri tej številki gre za potrjene primere, op. ur.).

Po vseh bitkah in osvoboditvah v Jugoslaviji so pripadniki Rdeče armade zapustili Jugoslavijo. Za razliko od Madžarske, Vzhodne Nemčije, Poljske, Češkoslovaške in Bolgarije, v Jugoslaviji nikoli ni bilo sovjetskih vojaških oporišč, oblasti pa niso nastavljali sovjetski poveljniki. Že zaradi tega je popolnoma absurdno, da bi govorili o kakršnemkoli sovjetskem osvajanju oz. okupaciji Jugoslavije.

Govor sovjetskega generala Vladimirja Ivanoviča Ždanova na mitingu ob osvoboditvi Beograda. General je kot prvi vstopil v jugoslovansko prestolnico s 4. gardnim mehaniziranim korpusom. Za njim na tribuni stojijo oficirji in vojaki NOVJ.

Iz javne domene

Mit št. 2: »Sovjetski vojaki so na svojih bajonetih prinašali marionetni komunistični režim in tako ne morejo biti osvoboditelji.«

Komunistično gibanje je bilo tiste čase močno in se je aktivno zoperstavljalo nemški okupaciji. Komunistična partija je obstajala v Jugoslaviji (kot v praktično vseh vzhodnoevropskih državah) ter uživala dejansko podporo prebivalstva. V prvi fazi, po koncu prvih volitev v novih socialističnih državah, Moskva še ni aktivno pritiskala na tamkajšnje nove elite. Te so si, podobno kot mnogi prebivalci teh držav, povsem iskreno želele graditi komunistično družbo. Ko pa se je začel povečevati diktat Moskve, je bila ravno Jugoslavija edina država, ki se je leta 1948 uprla volji političnega vodstva Sovjetske zveze. Težko bi rekli, da je bil režim v Jugoslaviji, ki je bil 15 let praktično na bojni nogi s Sovjetsko zvezo in je vzpostavljal prijateljske odnose z Evropo in ZDA, marioneten in pod kontrolo Sovjetov.

Dodatek slovenskega uredništva: Kot smo že pisali, so jugoslovanski komunisti že med vojno pogosto delovali precej samovoljno in v nasprotju z željami ZSSR, zato je še toliko težje govoriti o kakšnih sovjetskih marionetah.

Mit št. 3: »Življenje pod okupatorjem med vojno je bilo relativno mirno, ko so prišli Rusi, pa so se začela posilstva, umori in neutemeljena streljanja.«

Milo rečeno ni korektno, da bi govorili o mirnem življenju v času okupacije Jugoslavije. Dogajala so se streljanja civilistov, aretacije in internacije. Konkretnih podatkov o takšnih postopanjih Rdeče armade ni, navajalo se jih niti v času najhujšega konflikta med Titom in Stalinom od leta 1948 naprej, kar napeljuje k misli, da se to preprosto ni dogajalo.

Če je pri osvobajanju Jugoslavije že prišlo do posameznih incidentov, ki so jih zakrivili sovjetski vojaki, je Rdeča armada kršitelje praviloma strogo kaznovala, takšne prestopke pa je poskušala preprečevati tudi preko osveščanja in partijsko-političnega dela. Za območje Jugoslavije obstaja v arhivu ruskega obrambnega ministrstva na desetine sodnih procesov, v katerih so oficirje in navadne vojake na primer obsojali na 9-10 let zaporne kazni zaradi nezakonitih ugrabitev, ropanj, kraj in posilstev.

Zgodovinska znanost ta trenutek nima dokazov o množičnih prestopkih sovjetske armade na območju Jugoslavije, čeprav je o teh govorila ostro nastrojena titovska propaganda po konfliktu leta 1948. Naokoli kroži psevdodokument Zločini pod plaščem socializma, ki se pripisuje Milovanu Đilasu in Titovemu biografu Vladimirju Dedierju, vendar je v njem obilje nepotrjenih podatkov in avtorskih izmišljotin, ki spominjajo na propagandistične prijeme o sovjetskih vojakih kot nekakšnih divjih in nebrzdanih zvereh, novih Hunih pod vodstvom Atile Stalina. Knjiga je bila odstranjena iz knjižnic že leta 1954, a je navdahnila še mnogo podobnih virov, ki so se pojavili kasneje.

Seveda je prihajalo do streljanj predstavnikov stare družbene elite, vendar bi to težko pripisovali samovoljnemu delovanju Rdeče armade, ki se je predvsem borila proti okupatorski vojski. Takšne smrti je mogoče pripisati predvsem notranji državljanski vojni.

Zaključek

Zakaj pa so se miti o okupatorski Rdeči armadi vseeno ohranili, sicer mogoče še bistveno bolj pri npr. Srbih? Smiselno je pogledati, kdo ima od tega korist. Vse skupaj se je začelo že med povojnim sporom med Moskvo in Beogradom, ko je politično vodstvo na čelu s Titom moralo upravičiti svojo izbiro in se je spuščalo tudi v propagandne kampanje o sovjetskih »zvereh in okupatorjih«.

Podobni propagandni prijemi so aktivno prisotni tudi v vseh državah bivšega vzhodnega bloka, med hladno vojno in danes. Danes lahko takšni pristopi na primer služijo podiranju prijateljskih stikov z Rusijo, ki imajo tudi dimenzijo ohranjanja zgodovinskega spomina na drugo svetovno vojno.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še:

O sovjetskih borcih med slovenskimi partizani

Kriv je Hitler: Kako je poskušala sovjetska propaganda prisiliti nemške vojake k predaji

Kako je poskušala nacistična propaganda spreti med seboj sovjetske narode

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.