Črnec med rdečimi: Zakaj se je Afroameričan preselil v Stalinovo Sovjetsko zvezo?

»Ti, črna opica, tu bi moral biti pred pol ure. Se nisi mogel spraviti sem hitreje?« so bile prve besede, ki jih je 23-letni afroameriški inženir Robert Robertson slišal od svojega šefa v avtomobilski tovarni Ford v Detroitu. To je bilo nekega dne leta 1930. V pisarno je bil poklican zaradi ene pomembne zadeve. Robinsona so namreč povabili … v Sovjetsko zvezo!

Sistemski rasizem

V ZDA so bili težki časi za ljudi s črno poltjo. Že tako so bile očitne posledice gospodarske depresije, pa je bil v ZDA takrat posebej močno razširjen rasizem, ki je bil tudi sestavni del državne politike. Robinson je bil edini temnopolti delavec med 700 zaposlenimi tovarne Ford in vsak dan se je soočal z žalitvami in prezirom.

Nato so mu Sovjeti predstavili zelo dobro ponudbo: $250 plače na mesec (pri Fordu je dobil $140) plus namestitev in potovanje. Sovjetska zveza je močno potrebovala kvalificirane tuje strokovnjake za pomoč pri industrializaciji države in gradnji komunistične družbe. »S to plačo bi lahko pripeljal mojo mamo v New York … Bila je sama na Kubi, brez družine,« se je spominjal Robinson v svojih spominih z naslovom Črni o rdečih: Mojih 44 let v Sovjetski zvezi.

K odločitvi za selitev v ZSSR ga je še bolj spodbujalo linčanje, ki ga je nekaj mesecev prej doživel prijateljev bratranec. Robinson je prišel do sklepa, da Sovjetska zveza ne more biti hujša od Amerike, zato je podpisal enoletno pogodbo.

Stalingrad kliče

Prva skupina delavcev iz ZDA in Kanade na poti v Sovjetsko zvezo. Razvidno je, da so bili črnci v manjšini.

Sputnik

»New York je stoletja sprejemal priseljence. V letih 1930-1931 pa je na tisoče Američanov odhajalo iz New Yorka v ZSSR … bežali so pred brezposelnostjo,« je Radio Svoboda citirala Tima Tzouliadisa, avtorja knjige o Američanih v Sovjetski zvezi. Po njih je vladalo veliko povpraševanje, saj so Sovjeti spreminjali svojo pretežno agrarno državo v industrijsko velesilo.

Ker je bil črne polti, je bil Robinson za Sovjete še posebej zanimiv, saj se ga je dalo uporabiti za propaganda. Zgodovinarka Univerze v Melbourneu Barbara Keys takole piše o primeru Robinsona: »Komunistična partija Sovjetske zveze se je v iskanju podpore v tujini zavzemala za rasno enakost, vključno s socialno in politično enakopravnostjo črncev.«

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Možnosti z Afroameričani so bile v ZSSR v 20. in začetku 30. let dodobra izkoriščene. Pomagali so razkrinkavati rasizem v Ameriki in uporabili so jih tudi za slavljenje vsaj navidezne sovjetske tolerance. Pri Robinsonu, ki je šel delat v tovarno v Stalingrad 969 km južno od Moskve (danes Volgograd), je bil ta, da ni želel promovirati komunizma.

Slava, ki si je ni želel

Članek v sovjetskem časopisu o Robinsonu in njegovem delu.

Arhivska fotografija

»Moja zelo temeljna prepričanja so v popolnem nasprotju s partijo in sovjetskim režimom. Nisem ateist, verjamem v Boga,« je pisal Robinson. Medtem je stalingrajska tovarna doživljala dobre čase: »Vse je šlo precej gladko, za razliko od obdobja po vstopu v Ford.«

Njegovi sovjetski sodelavci nikoli niso omenjali ozadja ali barve njegove kože. Na rasizem je v bistvu prvič naletel, ko se je srečal z dvema Američanoma, ki sta ga napadla, ko se je sprehajal ob bregovih reke Volge. Uspel se ju je otresti in primeru se je sovjetski tisk posvečal več dni. Kriminalca so deportirali v ZDA in Robinson je postal slaven. Čeprav ni želel biti slaven.

»Mnogi so me imeli za heroja, česar res nisem mogel razumeti,« se je pritoževal. Želel je samo zaslužiti dovolj denarja, da bi se potem potiho vrnil domov.

Tovariš Robinson in njegove čistke

Črnec med rdečimi, Robinson med Sovjeti.

Arhivska fotografija

Ker je bil vešč inženir, je Robinson podaljšal svojo pogodbo, leta 1932 pa se je preselil v Moskvo. Tam je prevzel službo v tovarni ležajev in pripomogel k izdelavi koristne industrijske opreme. Tudi ko je leta 1933 obiskal domačo ZDA, je bil še naprej razočaran. Imel je občutek, da je bilo življenje v Ameriki med veliko depresijo »v takšnem nasprotju z živahnostjo, ki so jo izražali ruski delavci«.

Pa se je odločil, da ostane v Moskvi še malo dlje. Leta 1934 so ga delavci izvolili za kandidata v moskovski sovjet (mestni svet), čeprav ni bil član partije. Čeprav je bil šokiran in prestrašen, je ponujen položaj sprejel.

Za svoj strah je imel dobre razloge, saj so se v 30. letih 20. stoletja krepile Stalinove neusmiljene čistke. Robinson je poznal veliko ljudi, ki so naenkrat izginili, bili aretirani in ustreljeni. »Verjetno mi je ameriški potni list rešil življenje v času, ko je vsak dan izginjalo na tisoče nedolžnih ljudi v državno odobrenem lovu na čarovnice,« je pisal z mračnim tonom. Med žrtvami so bili tudi mnogi njegovi ruski prijatelji, navadni delavci.

Dolga pot domov

Inženir Robert Robinson [drugi z desne] v Prvi državni tovarni ležajev daje navodila delavcem.

Lev Nosov/Sputnik

Čeprav se je Robinson bal Stalina, pa se mu je zdelo, da so razmere v ZDA še veliko hujše. Tako je ostal, živel je previdno. »Priučil sem se bizantinskih vzvodov sovjetskega sistema in se toliko discipliniral, da nisem odstopal,« se spominja. Preživel je drugo svetovno vojno, med katero so ga evakuirali iz Moskve, med hladno vojno pa se je poskušal vrniti v ZDA.

Vendar to ni bilo lahko. Vse do leta 1976 so mu vsako leto zavrnili prijavo za vizo za izstop iz države. Tistega leta pa je uspel odpotovati v Ugando, kjer je dobil zatočišče, nakar se je preselil v ZDA. Vendarle je bil Američan. Leta 1993 je na to temo rekel: »Boršč je bil dober, a še boljši so ocvrti krompirček, sladki krompir in piščančja obara.«

Spoznajte tudi, zakaj je nad sodobno Rusijo tako navdušen Steven Seagal.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.