Sovjetska obala Barentsovega morja je bila vse do 30. let 20. stoletja ledena puščava. Težavni podnebni pogoji, nizka poseljenost in odsotnost cest so zavirali razvoj regije. Šele na predvečer prve svetovne vojne, ko je Rusiji grozila popolna blokada Baltskega in Črnega morja, preko katerih so potekale njene glavne pomorske vezi z Evropo, so oblasti začele razmišljati o izgradnji pristaniške infrastrukture na obali Kolskega polotoka. Mesto Murmansk je bila prva ruska luka na obali Severnega ledenega morja, v vojaškem smislu pa je to območje še dolgo ostalo neosvojljivo.
Druga svetovna vojna je spremenila vse. Preko izkušenj iz prvega svetovnega konflikta je Rusija ozavestila svoje slabosti. Kljub svojemu ogromnemu ozemlju je bila država namreč ranljiva in dovzetna za pomorske blokade. Nemška mornarica je z lahkoto blokirala Baltsko in Črno morje, zaradi česar se je fizična vez med Sovjetsko zvezo in njenimi zahodnimi zavezniki skrčila na daljnovzhodni koridor s slabo logistično podporo in pomorsko pot preko severnega Atlantskega oceana, ki je bil praktično nezaščiten pred napadi nemških podmornic. Obstanek države je bil odvisen od njene vojaške moči, Sovjeti pa so nekatere ključne pošiljke prejemali iz tujine. Logika eksistenčne grožnje je spodbudila Rusijo, da se utrdi na negostoljubnih obalah Barentsovega morja.
Sovjetsko vodstvo je leta 1936 sprejelo ključno odločitev o gradnji ladjedelnice za proizvodnjo in servisiranje velikih ladij na obali Belega morja. Na sami lokaciji pa ni bilo nikakršnih pogojev za organiziranje tako ambicioznega koraka. Zgolj gradnja ladjedelnice namreč ni bila dovolj - okoli nje so morali postaviti kar celo mesto in to v samo nekaj letih. Že leta 1939 je v severni tajgi zraslo veliko naselje, danes znano kot mesto Severodvinsk. Objekti za gradnjo ladij so bili postavljeni v rekordnem času, že tri leta po ustanovitvi tovarne pa se je začela gradnja prve težke bojne ladje. Menili so, da bodo te velike plavajoče trdnjave zmožne obraniti rusko Arktiko pred sovražnikom, vendar niso bile dobro ocenjene niti kapacitete proizvodnje niti hitrost razvoja dogodkov. Do l. 1941 ladje še zmeraj niso bile zgrajene, med vojno pa ni bilo niti časa niti sredstev za njihovo dokončanje.
Takrat je državni vrh sprejel novo pomembno odločitev. Severodvinska ladjedelnica je istega leta začela s proizvodnjo majhnih bojnih ladij, ki so bile relativno poceni in hkrati učinkovite v boju zoper nemške podmornice, ki so potopile na desetine zavezniških konvojev z vojaško opremo za Sovjetsko zvezo. Majhne protipodmorniške ladje in podmornice, lahki rušilci in križarke so predstavljali osnovo proizvodnje severodvinske ladjedelnice. Tekom vojne je bilo tam zgrajenih preko 30 plovil.
Po vojni je ladjedelnica doživela razcvet. Geografski položaj severnih morij, ki je dolgo časa predstavljal oviro za naselitev priobalnih območij, je v tem primeru odigral pozitivno vlogo. Zaradi hladne vojne med ZSSR in Zahodom je ves severni del Atlantskega oceana predstavljal potencialno fronto ogromne bitke.
Odločitev o popolni reorganizaciji proizvodnje v ladjedelnici Sevmaš (Severno podjetje za strojegradnjo) je sprejel Stalin osebno. Tekom dveh desetletij, od 1950 do 1970, je Sevmaš pod vodstvom inženirja Jevgenija Pavloviča Jegorova postal največji sovjetski obrat za gradnjo jedrskih plovil. Leta 1955 se je v ameriški mornarici pojavila prva podmornica na jedrski pogon. Na sovjetski odgovor ni bilo treba dolgo čakati: samo tri leta kasneje so z dokov v Sevmašu splovili prvo jedrsko podmornico Leninski komsomol, ki je bila prva v družini sovjetske jedrske podmorniške flote. Od 60. let naprej so podmornice začele nositi jedrsko orožje. Vladalo je namreč prepričanje, da lahko podmornica, ki je skrita pod ledom in morjem ter s tem praktično nedotakljiva, izvede jedrski napad iz katerekoli točke Severnega ledenega morja.
V 70. letih pa je bil zagnan projekt epskih razsežnosti. V dokih ladjedelnice se je pričela gradnja popolnoma novih podmornic, katerih glavna in najbolj impresivna lastnost je bila v njihovi velikosti. Spodriv posameznega plovila je dosegal skoraj 50.000 ton, medtem ko je njegova dolžina znašala izjemnih 170 m. Ta tip podmornic je dobil tudi primerno ime – Akula (Morski pes). Akule so največja plovila, ki so kadarkoli plavala po globinah svetovnih morij.
Po razpadu ZSSR je Sevmaš ostala edina ladjedelnica v Rusiji, ki je bila sposobna realizirati ves cikel izgradnje jedrske podmornice od začetka do konca. Potem ko je preživel težka 90. leta 20. stoletja, Sevmaš danes sodeluje v obnovi ruske jedrske podmorniške flote, proizvaja podmornice tipa Borej in Jasen ter opravlja posodobitve na težki raketni križarki na jedrski pogon Admiral Nahimov. Intenzivno se razvija tudi mednarodno sodelovanje. V Sevmašu so tako na primer za indijsko mornarico posodobili letalonosilko Vikramaditya in zgradili nekaj dizelskih podmornic.
© Rossijskaja Gazeta, vse pravice pridržane.
Vas zanima ruska pomorska zgodovina? Preberite še zgodbo o Admiralski ladjedelnici.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
