Rusi poleg vodke radi pijejo pivo. Bi to lahko izkoristili tisti, ki so žejni tako pijače kot oblasti?
Jurij Belinski/TASS90-ta so bila turbulentno obdobje v ruski politiki. Oktobra 1993 so se v Moskvi zgodili oboroženi spopadi, ko je spor med predsednikom Jelcinom in ruskim parlamentom ušel izpod nadzora. Dva meseca pozneje je na parlamentarnih volitvah zmagala Liberalno-demokratska stranka s populistom Vladimirjem Žirinovskim na čelu. Zdelo se je, da je vse mogoče.
Mladi politični strateg Konstantin Kalačov, bodoči voditelj Stranke ljubiteljev piva, decembra 1993 ni bil srečen mož. Kandidiral je za vstop v parlament, toda izgubil. »Odločil sem se, da svojo žalost malo zalijem s pivom,« se spominja v pogovoru za Lenta.ru.
Generalni sekretar Stranke ljubiteljev piva Konstantin Kalačov v Jaroslavlju, 1995
Sergej Kalačov/TASSV čakalni vrsti za pivo je Kalačov srečal prijatelja Dmitrija Šestakova, ki je prav tako neuspešno kandidiral na parlamentarnih volitvah. V stanovanju Kalačova sta skupaj pila pivo in razpravljala o politiki. »Prišla sva do sklepa, da v Rusiji ni bilo spodobne politične stranke. Dmitrij je rekel, da bi volil samo stranko ljubiteljev piva,« razlaga Kalačov.
Mogoče sta spila kakšen kozarček preveč, ampak Kalačov je medtem, ko je še vedno pil pivo, že pisal vsem tiskovnim agencijam, da je bila v Rusiji ustanovljena Stranka ljubiteljev piva (da, v 90-ih je bilo tako preprosto priti v medije). Naslednji dan so o njem že poročali mediji, sklical je tiskovno konferenco in dal vedeti: Da, gre za resnično stvar. »K hudiču z resno politiko, tudi jaz hočem 15 minut slave,« je opisoval svoje občutke.
Stranka ljubiteljev piva, ustanovljena decembra 1993, je kljub smešnemu imenu in povezavi s pijačo v resnici imela resen politični program – ali pa je vsaj trdila, da ga ima. Vrata so bila odprta tudi tistim, ki ne pijejo piva.
»Stranka ščiti človekove pravice, med drugim pravico do pitja piva in pravico, da ne pijete piva,« je navajal program stranke. Po političnih nazorih je bila pivska stranka precej liberalna, saj je podpirala takšne in drugačne politične svoboščine ter nastopala »proti vsaki obliki avtoritarizma«.
»Nasprotovali smo vladi, ker so vlado nadzorovali ljubitelji vodke. V mislih imam Jelcina. Rekli smo: Vodka sproža agresijo in pelje v vojne, medtem ko je pivo simbol medsebojnega razumevanja, miru in dobrega,« pove Kalačov.
Ni šlo za novo idejo. Ruski pisatelj Ilja Ehrenburg je v svojih spominih pisal, da je že Lev Tolstoj razmišljal, da bi pivo lahko zamenjalo vodko kot pijača delavskega razreda. Vseeno niti Tolstoju niti Kalačovu ni uspelo spromovirati in uveljaviti takšne zamenjave in še naprej je vladala vodka.
Za kampanjo pred parlamentarnimi volitvami leta 1995 so Ljubitelji piva zbrali kar 300.000 dolarjev in pritegnili mnoge ljudi, tudi pevca Borisa Mojsejeva, šahovskega velemojstra Vasilija Smislova in fizika Borisa Rauschenbacha. Po uradnih podatkih je imela Stranka ljubiteljev piva kar 50.000 članov iz celotne Rusije.
Kalačov s ponosom pove, da so znotraj pivske stranke dopuščali različne opcije: delovala je frakcija nepivcev, frakcija ljubiteljev sušene ribe vobla, celo frakcija »nezadovoljnih žensk«, ki so bile uradno nezadovoljne nad vlado.
Ni presenečenje, da je kampanja vključevala veliko piva. Ljubitelji piva so poslali gajbo piva Jelcinu in poskušali prepričati Mihaila Gorbačova, da je pivo najboljše sredstvo za ponovno združitev držav bivše Sovjetske zveze. Njihovi čudni kampanjski spoti so se posmehovali pivcem vodke in se zavzemali za mir … preko piva, seveda.
Kalačov in njegova stranka nista dosegla velikega uspeha: na volitvah 1995 so pivci dobili samo 430.000 glasov, kar za velikansko Rusijo ni dosti - le pičlih 0,62%. Stranka ljubiteljev piva se ni prebila v zvezni parlament. »Zaman so se na politični dražbi potegovali očarljivi šaljivci iz Stranke ljubiteljev piva,« je pisal Kommersant.
Kalačov prizna, da njihova kampanja ni imela učinkovitega sporočila. Med ključnimi napakami našteva tudi slabo organiziranost: »Naša sredstva smo delno prerazporejali po regijah, naši kolegi pa so jih kar takoj zapravili in zapili.« Kakšna škoda.
Stranka ni živela več dolgo. Kalačov je leta 1998 dokončno ukinil projekt. Vrnil se je v resno in trezno politiko, začel je sodelovati s stranko Enotna Rusija, ki je tesno povezana z Vladimirjem Putinom. Še vedno pa ostaja malo nostalgičen: »Ne vem, ali je bila politika v 90-ih kaj bolj iskrena kot danes, vsekakor pa je bila bolj zanimiva.«
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
