Zgodovinarji: rusko-kitajske zmage nad Japonsko ne gre pripisati ZDA

Ruski zgodovinarji poudarjajo doprinos kitajskega upora v boju proti japonski agresiji med drugo svetovno vojno in dodajajo, da je Kitajska nase preusmerila precejšen del japonske vojske in s tem preprečila japonski vdor v Sovjetsko zvezo.

Zgodovinarji so prepričani, da je bila vloga Sovjetske zveze v porazu japonske vojske avgusta 1945 omalovaževana. Sovjetske sile, ki so jih po zmagi nad nacistično Nemčijo premestili iz Evrope, so v Mandžuriji porazile milijonsko Kvantunško vojsko v samo nekaj tednih.

Kot pravi vojaški zgodovinar Vladimir Daines, so se takoj po vojni začeli "poskusi vzpostaviti prepričanje, da je bil sovjetski doprinos v vojni z Japonsko nepomemben". Danes se ti poskusi še nadaljujejo. Daines dodaja, da je pogosta razlaga dogodkov ta, da so japonsko vojaško moč zlomile izključno ZDA med kampanjo 1941-45, pri čemer naj bi bili odločilnega pomena jedrski bombi nad Hirošimo in Nagasakijem.

Vojna bi se lahko zavlekla za dodatni dve leti

Daines omeni, da je bila odločitev Moskve za sodelovanje v operacijah proti Japonski formalizirana na jaltski in potsdamski konferenci. Za sovjetsko sodelovanje so bili najbolj zainteresirani Američani, saj so se zavedali, da se zna brez pomoči ZSSR vojna v Aziji zavleči še za nekaj let na račun tisočih življenj ameriških vojakov.

Jurij Nikiforov, predstavnik Ruskega združenja za vojaško zgodovino, navaja ustanovitelja Ljudske republike Kitajske Maa Zedonga, ki je zastavil retorično vprašanje – Če bi atomska bomba lahko odločila potek vojne, zakaj je bila potem Sovjetska zveza pozvana, da se pridruži boju proti Japoncem? Nikiforov meni, da bi se vojna brez vstopa Sovjetov lahko zavlekla vse do leta 1947.

Sovjetski častniki se fotografirajo z lokalnim prebivalstvom po osvoboditvi Mandžurije.

Aleksander Stanovov/TASS

Pomen kitajsko-japonske fronte

Nikiforov je poudaril tudi pomen kitajskih odporniških skupin, ki so se zoperstavile japonski agresiji. V času nemškega napada na Sovjetsko zvezo junija 1941, je bilo 27 od 51 japonskih divizij polno zaposlenih z bojem proti Kitajcem.

Po besedah Nikiforova so Japonci zavrnili skupni napad z Nemci na ZSSR, saj so se zavedali, da ne bodo zmogli mobilizirati dovolj sil za boj proti Rdeči armadi. Vojsko so potrebovali na Kitajskem. Hkrati pa je pomembno vedeti, da je Sovjetska zveza, kljub kitajskemu angažmaju, morala na Daljnem vzhodu pustiti precejšnje število vojakov - kar tretjino vseh razpoložljivih sredstev Rdeče armade ob izbruhu bojev na vzhodni evropski fronti. Zato zgodovinar poudarja, da je imela Japonska zelo negativen vpliv na sovjetsko-nemško fronto.

Zgodovinar je napravil še dva pomembna poudarka v zvezi s sovjetsko politiko do Kitajske, ki sta pogosto predmet zgodovinskih manipulacij. Moskva, kot pravi, ni bila zainteresirana povzročiti državljanske vojne na Kitajskem med komunistično partijo in Kuomintangom. "Naši tuji partnerji, še posebej na Zahodu, so poskušali Stalinovo politiko prikazati, kot da je ta namensko hotel sprožiti notranji konflikt na Kitajskem. To je laž," je prepričan zgodovinar, ki dodaja, da je Stalin zmeraj govoril o enotni Kitajski.

Drug poudarek Nikiforova je sodelovanje med ZSSR in Kitajsko, torej sovjetska pomoč Kitajcem v boju proti Japonski, ki je bila posledica takratnih geopolitičnih razmer in ne "muha" Stalina ali kitajskega vodstva.

Raziskovalec z Inštituta za japonske študije na Kitajski družboslovni akademiji Žao Gang je prav tako poudaril pomen sovjetske pomoči Kitajski, še posebej v 30. letih. Izpostavil je, da Peking po japonskem napadu julija 1937 ni prejel skoraj nobene druge pomoči, razen od Sovjetske zveze. To je bilo po njemu odločilnega pomena, saj so Sovjeti na Kitajsko med drugim dostavili tudi več kot 1.000 letal.

@Rossijskaja Gazeta

Preberite še, kako je zadnji kitajski cesar padel v roke Rdeči armadi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.