V 14. stoletju, po 150 letih mongolske gospodarske in politične nadvlade, ko je bilo že vsega upanja konec, so Rusi naenkrat dobili priložnost za osvoboditev. Znotraj Zlate horde so se namreč vneli spopadi za oblast.
Dvoboj Peresveta in Čelubeja
Od vseh ruskih dežel je takrat bila najmočnejša Velika moskovska kneževina. Ta se je postavila po robu vojskovodji Mamaju, ki je uzurpiral oblast v Zlati hordi. Konflikt je svoj vrhunec dosegel leta 1380 na Kulikovskem polju blizu reke Don, nedaleč od mesta Tula.
Natančnih podatkov o številčnosti vojska ni, a zgodovinarji predvidevajo, da je vsega skupaj v bitki sodelovalo okoli 60.000 vojakov.
V nekem trenutku je bila bitka že skoraj izgubljena, vendar so Rusi takrat na bojišču uporabili svoje skrite rezerve in napadli mongolsko konjenico s hrbta. Namesto poraza se je bitka tako končala z veliko zmago. Mongoli so bili razbiti in prisiljeni v umik.
Ruske kneževine so tudi po tej bitki ostale podrejene Mongolom, vendar je bil bitka na Kulikovskem polju velik korak v smeri končne osvoboditve. Sloves mongolske vojske se je zamajal, Moskva pa je čvrsto zavzela vlogo političnega centra ruskih kneževin.
Mongoli si po bitki niso več uspeli povrniti nekdanjega vpliva na ruska ozemlja, vendar je Rusija bila dokončno osvobojena šele stoletje zatem, leta 1480.
Podrobneje si lahko o kulikovski bitki preberete v tem prispevku.
Velika severna vojna se je odvijala v 18. stoletju, njen razplet pa še danes vpliva na usodo Rusije in Švedske. Švedi so pred bitko bili hegemon v severni Evropi, imeli pa so tudi eno najmočnejših vojsk na svetu. Po bitki je Švedska postala nepomembna država na vzhodni evropski periferiji.
Švedi so vojno izgubili mnogo pred njenim uradnim zaključkom leta 1721. V poltavski bitki leta 1709 je car Peter I. namreč dotolkel švedsko vojsko na kolena.
V prvih letih vojne je bil švedski kralj Karl XII. nepremagljiv in je v bitkah večkrat porazil Rusijo in njene zaveznice Saško, Poljsko in Dansko. Da bi dokončno premagal Ruse, je organiziral pohod v notranjost ruskega ozemlja. Zadržal se je pri kraju Poltava, ki ga je začel oblegati. 8. julija se je švedska vojska spopadla z rusko, na čelu katere je bil car Peter. Bitka je bila za Švede usodna.
Rusi so najprej odbili več silovitih napadov švedske pehote in konjenice, nato pa so krenili v protiofenzivo. Švedi so se bili primorani umakniti, kmalu pa je ta umik prerasel v kaotičen beg.
Sledil je popolni zlom švedske vojske. Švedi so izgubili 7.000 vojakov, Rusi pa 1.300. Dva dni kasneje se je skoraj 16.000 Švedov ob prečkanju Dnepra predalo Rusom.
Z zmago pri Poltavi so Rusi prevzeli iniciativo in jo obdržali vse do konca vojne. Sloves ruske vojske je bil na vrhuncu. Evropa je Rusijo začela dojemati kot imperij, Peter I. pa se je za imperatorja razglasil uradno leta 1721.
Stalingrad je imel velik pomen za naciste, saj je bil veliko industrijsko središče na Volgi in obenem križišče, ki je spajalo osrednji del Rusije s Kavkazom in srednjo Azijo. Poleg tega bi zavzetje "Stalinovega mesta" za Hitlerja predstavljalo veliko propagandno zmago.
Septembra 1942 so se začeli krvavi ulični spopadi, v katerih sta se obe strani borili dobesedno za vsako zgradbo. Rusi so bili pogosto primorani zapustiti položaje, jih nato ponovno zavzeti in nato spet zapustiti.
Stalingrajske tovarne traktorjev in artilerijskega orožja so se nahajale nekaj kilometrov stran od frontne linije in niso ustavile proizvodnje, tudi ko so se spopadi približali v neposredno bližino.
Novembra je v bojih za mesto sodelovalo 2 milijona vojakov na obeh straneh. Nemcem so pomagale italijanske, hrvaške, madžarske in romunske enote.
Romuni so bili šibki člen v tej verigi in so največ doprinesli k porazu nemških sil. Ko so Nemci prodrli globoko v mesto, so romunske enote zaprle svoje krilne položaje. Sovjetska vojska je 19. novembra začela operacijo Uran, izvršila preboj skozi romunske linije in obkolila nemško 6. armado, ki se je januarja predala.
Zmaga v bitki za Stalingrad je imela ogromen vojaški in politični vpliv na zahodne zaveznike in se jo smatra za prelomnico v drugi svetovni vojni. Nemčija je doživela veliko katastrofo in bila prisiljena do temeljev preizprašati svojo strategijo na vzhodni fronti.
Bitka pri Kursku je eden od največjih preobratov v svetovni zgodovini. V njej je sodelovalo preko 3 milijona vojakov na obeh straneh. Nemci so se hoteli maščevati za Stalingrad in ponovno prevzeti iniciativo. Njihov načrt je bil obkoliti sovjetske sile pri Kursku in izvršiti dva velika napada. A sovjetska vojska pa je bila na napad pripravljena in je nudila čvrst odpor.
Tekom bitke je blizu vasice Prohorovka prišlo do največjega tankovskega spopada v zgodovini. Sodelovalo je preko 1.000 tankov. Novi močni nemški Tigri so se borili proti slavnim sovjetskim T-34. Kljub velikim izgubam pa dolgo časa nobena stran ni mogla razglasiti zmage.
Nemška ofenziva je bila na koncu zaustavljena in Sovjeti so krenili v protiofenzivo, tekom katere so prebili nemške linije. V Moskvi so z ognjemetom obeležili osvoboditev mest Belgorod in Orjol. To je bilo prvo takšno slavje v času vojne.
Zmago v kurski bitki je omogočila predhodna zmaga pri Stalingradu. To je bil zadnji neuspešni poskus Nemcev, da prevzamejo iniciativo na vzhodni fronti. Po tej bitki je sovjetska vojska prevzela nadzor nad bojiščem in z velikimi koraki zakorakala do končne zmage.
Preberite še:
V bitki za Moskvo je fašizem doživel svoj prvi poraz
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
