Trije veličastni: neporaženi ruski vojskovodje

1. Aleksander Suvorov

Aleksander Vasiljevič Suvorov, grof Ramnicki in italijanski knez (1729-1800), ruski generalisimo in eden od največjih ruskih vojskovodij

Vladimir Bojko/Global Look Press

Aleksander Suvorov v svoji dolgi vojaški karieri ni izgubil niti ene bitke, zmagal pa kar v šestdesetih. Najtežja med njimi je bila nedvomno obleganje turške trdnjave Izmail leta 1790.

Mesto Izmail na Donavi je med rusko-turško vojno imelo strateški pomen. Bilo je namreč dobro utrjeno, obdano z visokim obzidjem in 10 metrov globokimi jarki. Garnizon je stražilo okoli 35.000 turških vojakov, od katerih so polovico predstavljali elitni janičarji, Suvorov pa je imel na razpolago samo okoli 31.000 mož.

Turki so bili precej močnejši, vendar ga to ni odvrnilo, da jim pošlje nedvoumno sporočilo: "Imate 24 ur za pogajanja in izhod na svobodo. Moj prvi strel bo za vas pomenil ujetništvo, moj napad pa smrt." Poveljnik turške utrdbe je odgovoril v podobnem tonu: "Prej bo Donava obrnila svoj tok in sonce padlo na Zemljo, kot pa da bomo predali Izmail."

Suvorov je šest dni učil svoje vojake, kako premostiti jarke in obzidja, nato pa s treh strani krenil v nočni napad na trdnjavo. Turke je ta poteza malo zmedla, saj niso pričakovali napada iz različnih strani. Branilci trdnjave so nudili žilav odpor, zato je bila bitka zelo težka. Kljub temu je Rusom uspelo zavzeti zunanje obzidje in se prebiti v mesto. Ulični boji so sčasoma prerasli v pravi pokol.

J. Danilevski, V. Sibirski. Juriš na trdnjavo Izmail, 11. decembra 1790. Fragment, leva stran, 1972. Izmail, Zgodovinski muzej A. V. Suvorova

Global Look Press

"Streljalo se je z vsakega okna … Poleg mož so se bojevale tudi ženske, ki so napadale Ruse z jatagani (turška oblika meča) in drvele v smrt … Padali so kosi ožganih streh … Nekaj tisoč konjev je pobegnilo iz zažgane konjušnice. Dirjali so po ulicah kot nori in delali kaos." Tako je to epsko bitko v 19. stoletju opisal neki ruski zgodovinar.

Trdnjava je padla ob štirih popoldan. Turki so izgubili 26.000 mož, 9.000 pa jih je padlo v ujetništvo. Rusi so izgubili samo okoli 2.200 vojakov. Nekaj let zatem je Suvorov rekel: "Človek se lahko samo enkrat v življenju opogumi, da napade takšno trdnjavo."

2. Fjodor Ušakov

Portret admirala Fjodorja Ušakova, 19. stoletje (neznani umetnik)

Global Look Press

Tudi admiral Fjodor Ušakov, ki je poveljeval črnomorski floti v 18. stoletju, ni izgubil nobene bitke. Izgubil ni niti nobene ladje in niti en njegov mornar ni padel v ujetništvo.

Večino svojih zmag je Ušakov dosegel v bojih proti Turkom. Za razliko od kopenskih enot, ki so bile precej močne, se je ruska flota na Črnem morju v tem času šele zares vzpostavljala, zato so Turki imeli precej močnejšo mornarico. Zaradi tega se je ruska flota izogibala odločilni bitki. Vse pa se je spremenilo leta 1790, ko je bil na čelo ruske flote postavljen Ušakov. Ta je ukinil dotedanji notranji sistem bojevanja na morju in ga nadomestil z bolj fleksibilnim in inovativnim pristopom, ki je ladjam omogočal manevriranje med bitko. Posebno pozornost je polagal na urjenje.

Nove metode so obrodile sadove v ključni akciji proti Turkom, v bitki pri Tendri blizu bolgarske obale. Septembra 1790 je osmanska flota štela 14 bojnih ladij, Ušakov pa jih je imel 10. Kljub temu se je ruski admiral odločil, da krene v napad, in ogenj usmeril na najpomembnejše turške ladje. Te ga niso uspele zadržati in so se začele panično umikati. "Naša flota je gonila in tolkla sovraga skozi vso pot njegovega umika," je izjavil Ušakov. Preganjanje turških ladij je trajalo dva dneva. Rusi so uspeli potopiti glavno in zavzeti še eno sovražnikovo ladjo. Turki so izgubili šest ladij in preko 2.000 vojakov, medtem ko je na ruski strani padlo 21 vojakov, 25 pa jih je bilo ranjenih.

Aleksander Blinkov. Pomorska bitka pri Tendri, 8. in 9. septembra 1790

Osrednji muzej vojne mornarice v Sankt Peterburgu

"Bitka pri Tendri se je zapisala v vojaško teorijo pomorskega bojevanja. Admiral Ušakov je bil inovator na področju manevrske taktike pomorskih bitk. Njegov pristop se je izkazal kot učinkovit in je oznanil konec turške prevlade v Črnem morju," je komentiral neki ruski vojaški zgodovinar.

3. Georgij Žukov

Portret maršala Sovjetske zveze Georgija Konstantinoviča Žukova. P. V. Malkov, 1943

Vladimir Bojko/Global Look Press

Tretji vojskovodja na našem seznamu se je izkazal med drugo svetovno vojno. Georgij Žukov je štirikratni heroj Sovjetske zveze, prejemnik mnogih odlikovanj in predstavnik Sovjetske zveze med nemško kapitulacijo. Žukov je vodil tudi prvo parado zmage junija 1945.

Žukov je odigral odločilno vlogo v načrtovanju in izvajanju ključnih akcij Rdeče armade na vzhodni fronti in v zaključni etapi vojne v bitki za Berlin. Njegova Prva beloruska fronta (takratna vojaška formacija) je uspela zavzeti dobro utrjene nemške položaje.

Napad se je začel 16. aprila ponoči z izredno močnim in dobro koordiniranim artilerijskim ognjem. Nato so še pred zoro v napad šli tanki ob podpori pehote. To je bilo izvedljivo po zaslugi številnih reflektorjev, ki so jih postavili za enotami.

Konec bitke za Berlin. Brandenburška vrata, 1945

DPA/Global Look Press

Dva tedna kasneje, 1. maja, je nad Reichstagom zaplapolala rdeča zastava, nemška prestolnica pa je bila zavzeta. Večina zgodovinarjev visoko ceni genialnost Žukova, nekateri mu pravijo celo "Paganini vojaške umetnosti".

Tekom svoje dolge zgodovine je Rusija doživela tudi marsikateri boleč poraz. Predstavljamo tri najhujše vojaške poraze v ruski zgodovini.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.