Do konca leta 1943 sta Rdeča armada in ruski narod z velikimi žrtvami in osupljivo hrabrostjo uspela potolči nacistične zavojevalce pred vrati Moskve, v ruševinah Stalingrada, na goratem Kavkazu, stepah okrog Kurska in drugje, ter tako razbiti iluzijo hitlerjevcev o uničenju Sovjetske zveze. Fronta se je stabilizirala, a je bila pot do osvoboditve ruskih in vzhodnoevropskih držav ter končnega uničenja nacističnega zla še dolga. Ravno takrat se je začela ena zanimivejših zgodb velike domovinske vojne – tista o nastanku tankovskega bataljona Dmitrij Donski in njegovi vojni poti.
Ko govorimo o tej edinstveni formaciji Rdeče armade, moramo v prvi vrsti poudariti, da predstavlja prvi primer sodelovanja med sovjetsko državo in Rusko pravoslavno cerkvijo. Cerkev je bila od začetka nemške agresije na strani naroda in je pomagala pri obrambi ruske države: krepila je bojni duh skozi liturgično in propagandno dejavnost ter izvajala humanitarno pomoč, je pa to počela na relaciji Cerkev – narod, mimo sovjetskega državnega aparata. Ruska pravoslavna cerkev je tako imela tudi svoj sklad za obrambo domovine, v katerem je z donacijami vernikov do oktobra 1944 zbrala 150 milijonov rubljev, do konca vojne pa je, nekaj s svojimi sredstvi, nekaj z donacijami vernikov, vložila okoli 300 milijonov rubljev v zmago nad nacisti. Sredstva so bila dodana k donacijam delavcev Sovjetske zveze za Generalni obrambni sklad Rdeče armade za oskrbo s tanki, letali in ladjami.
Ko je sovjetsko državno vodstvo opazilo patriotsko vlogo ruske cerkve in se soočilo z nujnostjo, da res združi ves narod v boju proti zavojevalcem, je začelo popuščati pri svojem militantnem ateizmu, proticerkveni propagandi ter represiji proti cerkvi in vernikom. Nacistični »iztrebljevalni vojni« (Vernichtungskrieg) je tako uspelo skoraj nemogoče: povezal je boljševiško državo in rusko cerkev. Vrhunec tega procesa predstavlja zgodovinsko srečanje med Josifom Stalinom in metropolitom Sergijem 4. septembra 1943, na katerem je stari metropolit izrekel znamenite besede: »Vaše zmage so tudi naše zmage.«
Nekaj dni pozneje, 8. septembra 1943, je Zbor ruskih hierarhov izbral Sergija za patriarha Moskve in vse Rusije. Ena od glavnih tem, o katerih sta na srečanju razpravljala (takrat še) metropolit Sergije in Stalin, je bila ustanovitev tankovskega bataljona z donacijami Ruske pravoslavne cerkve. Ideja ni bila nova. Sergije je že 30. decembra 1942 v nagovoru kongregaciji pozval vernike, da prispevajo k ustanovitvi tankovskega bataljona, ki bi nosil ime po znamenitem ruskem junaku Dmitriju Donskem: »Naj naš cerkveni bataljon nosi s seboj blagoslov pravoslavne cerkve in neprekinjene molitve za zmago ruskega orožja. Vsem nam bo ugajalo zavedanje, da nismo samo stali križem rok, ampak je vsak po svojih zmožnostih in močeh doprinesel k svetemu opravilu rešitve domovine.«
Denar je bil do konca leta 1943 zbran, zato se je s Stalinovo odobritvijo tisto zimo začelo formiranje neobičajne enote. Ime bataljona je imelo samo po sebi velik simboličen pomen, saj je bil Dmitrij Donski prvi ruski velmož, ki se je uprl mongolski nadvladi in nato Mongole potolkel v znameniti bitki na Kulikovskem polju 8. septembra 1380.
Tako je tudi svečana otvoritev enote 7. marca 1944 potekala v neposredni bližini Tule, blizu legendarnega Kulikovskega polja. Ob tej priložnosti je bilo 40 tankov slavnega tipa T-34, ki jih je nabavila Ruska pravoslavna cerkev, predanih Prvi gardni tankovski armadi. Dogodku je prisostvoval tudi metropolit krutiški in kolomenski Nikolaj, kar je pomenilo, da je bilo to tudi prvo skupno javno srečanje ruskih cerkvenih funkcionarjev z oficirji in vojaki Rdeče armade. Tankiste je takrat nagovoril z naslednjimi besedami: »Naženite osovraženega sovražnika iz naše Velike Rusije! Naj vas slavno ime Dmitrija Donskega pelje v bitko za sveto rusko zemljo! Naprej, k zmagi, bratje vojaki!«
Za enoto se je pot proti zmagi začela že v noči s 23. na 24. marec 1944, ko se je prvič spopadla s sovražnikom pri Umanu v Ukrajini in ga tudi razbila.
Tankovski bataljon Dmitrij Donski je imel kakovostno opremo. To je bila ena prvih oklepnih formacij Rdeče armade z moderniziranimi tanki T-34/85 (imela jih je 19), ki so imeli top s povečano probojnostjo in močnejši oklep. Kljub temu so glavnega aduta predstavljali tanki OT-34, to so T-34 z montiranim metalcem ognja (enota jih je imela 21).
Bataljon se je bojeval izrazito uspešno in se izkazal dostojno imenu junaka, po katerem je dobil svoj naziv. Ocenjeno je, da je enota samo v prvih dveh mesecih bojev likvidiralo okoli 1400 hitlerjevcev, uničila in onesposobila 40 topov, na stotine gnezd z mitraljezi, 38 tankov, 17 oklepnih vozil in okoli 100 drugih vozil. Po koncu druge svetovne vojne so se tanki te enote znašli v muzejih v Moskvi, Leningradu in Tuli.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
