Lev Trocki v intervjuju spregovori o Stalinu, revoluciji in še čem ...

Tovariš Trocki, 7. novembra je bil vaš rojstni dan. To je natanko isti dan, ko se je začela revolucija. Kaj menite o takšnem naključju?

V bistvu sem to ugotovil šele tri leta po revoluciji. Mistiki in pitagorejci bodo verjetno iz tega naključja delali vse sorte zaključkov.

Vaše življenje je bilo zelo burno in prežeto s spremenljivo usodo ...

Do svojega devetega leta sem živel v odmaknjeni vasici. Šolo sem obiskoval osem let, leto dni zatem pa so me prvič aretirali. Namesto univerze sem imel, tako kot mnogi drugi, na voljo zapor, Sibirijo in izgnanstvo v tujini. V carjevih ječah sem preždel vsega skupaj štiri leta, v izgnanstvu pa prvič dve leti, drugič pa nekaj tednov. Iz Sibirije sem pobegnil dvakrat. Kot izgnanec sem okoli 12 let živel v raznih evropskih državah in v Ameriki. Udeležil sem se revolucije 1905 in seveda oktobrske leta 1917. Kot ljudski komisar za vojsko in mornarico sem okoli pet let življenja posvetil organiziranju Rdeče armade in vzpostavitvi Rdeče mornarice. Ja, bilo je kar pestro ...

Kar impresivno. A ste že od nekdaj bili takšne avanturistične narave?

S pustolovci nimam nič skupnega. V svojih navadah sem bolj pedanten in konservativen, cenim disciplino in sistematičnost. Kot dejstvo naj omenim še to, da ne prenesem nereda in uničenja.

In to pravite ravno vi, ki ste pomagali uničiti 300 let star imperij … S čim vas je pritegnilo revolucionarno gibanje?

Čutil sem intenzivno sovraštvo do obstoječega reda, do krivic in tiranije. Od kod je prišel ta red? Iz pogojev, ki jih je postavil Aleksander III. Policijske represije, izkoriščanje s strani zemljiških posestnikov, korupcija uradnikov, nacionalizem, krivice v šolah in na ulicah, stik z otroki, služabniki in delavci … Vso to vzdušje je pripomoglo, da sem se pridružil revoluciji,

Kmalu po zaključku šolanja ste organizirali številne revolucionarne krožke v Ukrajini. Leta 1898 so vas prvič zaprli. Kakšne so bile vaše izkušnje v carjevih zaporih?

Prvič, ko so me zaprli – to je bilo v Hersonu – sem bil vržen v popolno izolacijo in brezup. Od zunaj nisem prejemal nobenih pisem. Za večerjo sem enkrat na dan dobil neko enolončnico, za zajtrk in kosilo pa kos soljenega rženega kruha. Tri mesece sem moral nositi iste spodnjice! Mila sploh ni bilo, podgane pa so me grizle pri živem telesu. Star sem bil 19 let. Ta izolacija je bila nekaj najbolj groznega, nekaj, česar nisem izkusil nikoli več, čeprav sem bil v skoraj 20 različnih zaporih. A na splošno se ne morem pritoževati, konec koncev je to zame bila dobra šola.

Leta 1905 ste pobegnili iz Rusije in okoli 12 let preživeli v tujini. Katero mesto se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Najbolj me je navdušil New York, bolj kot katerokoli drugo mesto na svetu, saj je najbolj celosten izraz naše moderne dobe. To je mesto proze in fantazije, kapitalističnega avtomatizma, njegove ulice so hvalospev kubizmu, njegova moralna filozofija pa temelji na dolarju. Ko z zavistjo gledam New York, se še vedno počutim kot Evropejec in se sprašujem: "A bo Evropa lahko prenesla vse to ali se bo pretvorila v pokopališče? Ali se ne bo gospodarsko in kulturno središče premaknilo v Ameriko?" Kljub uspehu, ki mu pravijo »evropska stabilizacija«, to vprašanje ostaja odprto še naprej aktualno.

Nato ste se vrnili v Rusijo, da bi vodili revolucijo skupaj z Leninom. Kateri dogodki iz tistih časov so se vam še posebej vtisnili v spomin?

Življenje je bil vrtiljak množičnih zborovanj. Sestajali smo se v tovarnah, šolah, gledališčih, cirkusih, na trgih in na ulicah. Domov sem se ves utrujen navadno vračal po polnoči. Vsakič znova se mi je zdelo, da ne bom zdržal do konca sestanka, a nato sem zmeraj našel rezervno energijo, nakar sem lahko govoril tudi po eno uro ali dve.

Med državljansko vojno ste bili zadolženi za vodenje vojske in, po tistih bolj skromnih ocenah, ukazali streljanje več deset tisoč ljudi ...

Vojske ne moreš zgraditi brez represije. Možice mož ne moreš voditi v boj, brez da bi imel na voljo smrtno kazen. Vse dokler bodo te brezrepe opice – te živali, ki jim pravimo ljudje, ki so tako ponosni na svoje tehnološke dosežke, gradili vojske in povzročali vojne, bo poveljstvo moralo vojake postaviti med mogočo smrt na fronti in neizbežno smrt v zaledju. A vendar vojske niso grajene na strahu.

Kaj pa usmrtitev carske družine? Zakaj jim niste preprosto pustili, da zapustijo državo?

Ta kruta kazen je svetu pokazala, da smo se pripravljeni boriti do konca. Usmrtitev carske družine je bila potrebna, ne samo zato, da prestrašimo in šokiramo sovražnika, ampak tudi zato, da našim vojakom pokažemo, da ni več poti nazaj, da gremo na zmago ali smrt.

Kaj pa menite o Josifu Stalinu, ki vas je po Leninovi smrti odrezal od oblasti, vas prisilil v izgnanstvo, očrnil vaše ime in izdal ukaz za vašo usmrtitev?

Stalin je bil v partiji boljševikov tipični povprečnež. Med najbolj ključnimi meseci teoretskih in političnih priprav na vstajo ga preprosto ni bilo nikjer. Zaradi njegovih velikih ambicij, ki jih je poganjala zavist, ga je stalno preganjala njegova lastna intelektualna in moralna šibkost.

Kot so mi povedali, je Stalin večkrat priznal, da je storil »veliko napako«, da me je izgnal. Moral bi me ubiti že na začetku, zato ni mogel nič drugega, kot da proti meni skuje teroristično zaroto.

No, leta 1940 mu je vendarle uspelo. Stalinov agent vas je umoril s sekiro. Izgubili ste vse in umrli sami v izgnanstvu. O čem ste razmišljali pred svojo smrtjo?

Samo nekaj mesecev pred atentatom sem v svojem dnevniku zapisal: »Umrl bom kot proletarski revolucionar, kot marksist, torej predan ateist. Moja vera v komunistično prihodnost je zdaj samo še močnejša v primerjavi z mladostjo. Ta vera v človeštvo in njegovo prihodnost mi daje moči za upor, bolj kot katerakoli religija.«

Opomba: Vsi »odgovori« Trockega so v bistvu prepisi iz njegovih dnevniških zapisov in avtobiografije z naslovom Moje življenje.

Preberite še:

Lev Trocki: 6 dejstev o ponižanem ruskem revolucionarju

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.