Po stopinjah dekabristov, ruskih decembrskih revolucionarjev proti carju

Leta 1869 je Lev Tolstoj končal svoje najslavnejše delo Vojna in mir, ki pripoveduje zgodbo o Napoleonovi invaziji na Rusijo leta 1812 skozi zapleteno pripoved, ki se vrti okoli življenj petih plemiških družin. Vrhunec zgodbe predstavlja spopad ruske in francoske vojske v vasi Borodino nedaleč od Moskve, kjer se je zgodil eden najbolj krvavih evropskih konfliktov, ki je predstavljal začetek konca Napoleonovih vojaških uspehov.

Sedaj bomo povedali več o dogajanju iz poznejših časov, ki jih roman več ne pokriva. Vojska carja Aleksandra I. je porazila Napoleonove vojake, v vojski pa so tedaj služili mnogi mladi možje, ki povsem spominjajo na like iz Vojne in miru. Ruske sile so Francoze potiskale skozi Evropo in zmagoslavno korakale po Parizu. Napoleonov imperij je padel.

Ko so bili ruski oficirji v Parizu, pa so spoznavali tudi razsvetljenstvo in francosko revolucijo. V domovino so se tako vrnili z željo po spremembah v ruski družbi, ki je bila še naprej pod absolutno vladavino carja in zatiralskim tlačanstvom. Začeli so ustanavljati tajne združbe in se pogovarjati o revoluciji. Ko je novembra 1825 umrl car Aleksander I., so se možje odločili, da bodo decembra 1825 izpeljali vstajo in prevzeli oblast v Rusiji. Na roko bi jim utegnile iti takratne nejasne razmere, ko Aleksandrov brat Konstantin ni želel prevzeti krone in se je zanjo začel potegovati Nikolaj I., ki je prevzel oblast namesto njega.

26. decembra 1825 po gregorijanskem koledarju (14. decembra po pravoslavnem, ki je takrat še veljal v Rusiji) je skupina upornih mladih oficirjev zjutraj vkorakala na Senatni trg (tedaj Petrov trg) v Sankt Peterburgu s četo ruskih vojakov in odrekla zvestobo novemu carju Nikolaju I. Namesto tega se je izrekla za Konstantina in predlog ustave iz svojih vrst z omejenimi pooblastili carja.

Karl Kolman, slika o vstaji dekabristov

Karl Kolman/Wikipedija

Ves dan so si iz oči v oči gledali revolucionarji (cca. 3000 ljudi) in pripadniki ruskih sil, ki so bile zveste novemu carju Nikolaju I. (9000 ljudi). Uporniki so zaman računali, da se jim bodo pridružili tudi drugi vojaki, čeprav so imeli simpatije mnogih opazovalcev dogajanja, hkrati pa so jih med uporom zapustili nekateri vodilni predstavniki, celo vodja knez Trubeckoj, ki ga je na čelu zamenjal knez Jevgenij Obolenski. Nikolaj I. je na koncu ukazal streljati in vstaja je bila zlahka zatrta.

Smrt generala-dekabrista Miloradoviča. Vasilič G. Razruha, 1825

Wikipedija

Možem, ki so stali za vstajo 14. decembra 1825, danes pravimo dekabristi. Po neuspešnem poskusu revolucije so na stotine dekabristov aretirali, jim sodili in jih obsodili na izgnanstvo v vzhodni Sibiriji, zlasti v mestih Irkustk in Čita ter njuni okolici. Čeprav jim revolucija ni uspela, so se dekabristi zapisali v trajen spomin Rusov, predvsem zaradi svojega idealizma in ljubezni do domovine. Tolstoj je nekoč razmišljal, da bi življenjem dekabristov posvetil cel roman, v njihov spomin pa so nastali mnogi spomeniki in muzeji, pretežno v Sibiriji. Še danes v mnogih ruskih mestih najdemo Ulice dekabristov.

Dekabristi so celo v izgnanstvu uživali precej veliko svobodo. Nekateri so prejemali denar od svojih družin in si delili prihodke, kar jim je omogočalo enak življenjski standard. Pozneje so oblasti ženam dovolile obiske v Sibiriji in tako so lahko skupaj vzgajali družine. Dekabristi so v svojih novih izoliranih domovih imeli relativno mirno življenje, lahko so pisali, se izobraževali, pisali pesmi in obdelovali zemljo.

K boljšemu poznavanju življenja in vpliva dekabristov pripomorejo tudi obiski krajev, ki so osebno zaznamovali njihova življenja.

Sankt Peterburg: Začetek potovanja po poteh dekabristov

Skozi leta so zgodovinarji in popotniki želeli izvedeti več o dekabristih tudi tako, da so obiskovali kraje, kjer so bivali po neuspešni revoluciji. Če želite iti po poteh dekabristov, morate začeti na Senatnem trgu v Sankt Peterburgu, kjer je pred skoraj dvema stoletjema tudi potekala ta vstaja.

Senat in Sinoda, Senatni trg, Sankt Peterburg

SERGiK73/Wikipedija/CC BY-SA 3.0

Trg leži ob reki Nevi pred zgradbama Senata in Sinode (linija 5, metro postaja Admiraltejska), kjer za impozanten prizor poskrbijo korintski stebri iz leta 1834. Upor dekabristov je navdahnil tudi prihodnje revolucionarje, zato se je v sovjetskih časih ta trg imenoval Trg dekabristov.

Od tukaj v bistvu lahko začnete svojo pot po Transibirski železnici in na njej obiščete zanimiva mesta, ki so zaznamovala tudi življenja dekabrsitov.

Irkutsk: Sibirski Pariz

Irkustk je nekoč veljal za »sibirski Pariz« in kulturno prestolnico regije. To podobo so vzdrževali tudi izgnani dekabristi, ki so tu sponzorirali zabave, gledališča in koncerte.

V Irkustki najdemo Hišo-muzej Volkonskega (Per. Volkonskogo 10), kjer je na koncu živel dekabrist Sergej Volkonski. Po neuspešni vstaji je Volkonski najprej pobegnil domov k družini, ker se je bal, da je potem ne bo nikoli več videl, vendar so na koncu celotni družini dovolili, da biva na tej posesti, ki je danes muzej. Notri so še danes številne fotografije dekabrističnih družin, pohištvo in vsakdanji predmeti Volkonskih v izgnanstvu.

Če bi zarota proti Nikolaju I. uspela, bi dekabristični knez Sergej Trubeckoj postal začasni voditelj Rusije, dokler ne bi sestavili nove vlade. V izgnanstvu sta bila Volkonski in Trubeckoj soseda, in tako je Hiša-muzej Trubeckoja v Irkutsku samo eno ulico proč (Ul. Dzeržinskogo 64). Skoraj tri desetletja po vstaji so šele dovolili stanovati tukaj Trubeckoju in družini, leta 1854.

Čita: Mesto izgnancev

Še en dan vožnje z vlakom iz Irkutska je mesto Čita, ki je ugnezdeno med pogozdenimi hribovji severno od Mongolije. V nekdanje rudarsko mesto je leta 1827 prišlo osemdeset dekabristov, za katerimi so kmalu prišle še družine in oboževalci. Dekabristi so odmaknjeno Čito postavili na zemljevid in odigrali veliko vlogo v njenem prostorskem načrtovanju. Mestu so pogosto pravili kar »Mesto izgnancev«.

Cerkev nadangela Mihaela, Čita

Lori/Legion Media

Tamkajšnja Cerkev nadangela Mihaela, čudovita lesena zgradba s čebulastimi kupolami iz leta 1776, je že sama po sebi vredna ogleda, je pa notri tudi Muzej dekabristov (Ul. Dekabristov 3b). Dekabristi so imeli v bližini svoja domovanja in so sem hodili molit. Tukaj se je dekabrist Ivan Annenkov poročil s Francozinjo Paulino Gueble, ki je prepotovala celo pot od Francije do Čite, da bi se spet združila z njim. V muzeju so podrobne razstave o dekabristih in dokument z razglasom o njihovem izgonu.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Zatrtje revolucije pa je rušenje carjeve oblasti samo začasno preložilo. Preberite, zakaj je po manj kot stoletju Ruski imperij doživel kar tri revolucije v desetih letih.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.