Malo pred Leninovo smrtjo leta 1924 je v Rusiji vzniknila podzemna združba. Njeni člani so se zbirali na skrivnih lokacijah, kjer so opravljali transfuzije krvi. Preden pa dobite napačno predstavo, naj povemo, da ni šlo za nobeno sekto ali kaj podobnega, temveč za skupino pod vodstvom zelo prisebnega boljševika Aleksandra Bogdanova, tesnega Leninovega zaveznika, soustanovitelja Komunistične partije Rusije in priznanega znanstvenika.
»Veliki vizionar«, kot so ga klicali njegovi pristaši, je poskušal odkriti recept za nesmrtnost.
Roman Drakula irskega pisca Brama Stokerja je bil v Ruskem imperiju zelo priljubljen, prebiral ga je celo car Nikolaj II. Ta fascinacija pa se je ohranila tudi v obdobju po revoluciji. Pomen krvi in žrtvovanja je bil v državi, ki je pravkar v brutalnih vojnah izgubila več milijonov ljudi, do neke mere mitologiziran.
»Zakaj ga niso mogli kar oživeti?« so pisali nekateri častniki po Leninovi smrti. Misel o tem, da lahko tako velika osebnost preprosto umre, je bila nedoumljiva.
Preberite še: Kako so zdravniki v Rusiji poskušali križati človeka in opico
Lenin je podlegel stresu, izčrpanosti in podhranjenosti, ki so povzročili celo vrsto bolezenskih simptomov, značilnih za skoraj vse boljševike »stare šole« po 30. letu starosti. Časa za emancipacijo sveta je zmanjkovalo, zato je bilo potrebno nekaj ukreniti.
Nobena skrivnost ni, da je bila Rusija ob začetku vladavine boljševikov eksperimentalna država. Reforme so se dotaknile praktično vseh vidikov življenja – tudi spolnega.
Zaradi mističnega pomena človeške krvi so nekateri znanstveniki tistega časa teoretizirali celo o tem, da so celotna osebnost neke osebe, njena duša in imunski sistem vsebovani v krvi.
Eden od teh teoretikov je bil Bogdanov, polihistor in navdušen astronom, ki je gojil globoko fascinacijo nad Marsom. Rdeči planet si je zamišljal kot neke vrste socialistično utopijo, zgrajeno na krvnem bratstvu. Te ideje so bile podlaga za njegov roman Rdeča zvezda, ki govori o znanstveniku, ki odpotuje na Mars in ugotovi, da so tamkajšnji komunisti že dosegli nesmrtnost po zaslugi kulture krvi.
Lenin ni preveč maral dejstva, da se je Bogdanov večino časa posvečal fantaziji in znanstveni fantastiki, kar je privedlo do razdora med njima. Lenin je menil, da Bogdanov spodbuja ljudi k neumnemu sanjarjenju, namesto da bi se osredotočal na izgradnjo revolucije. Toda Bogdanov je bil takrat ena od osrednjih partijskih figur in preveč pomemben za boljševike, ki jih je celo vodil v času Leninovega izgnanstva.
Kljub temu tovarištvo ni moglo premostiti razlik med njima. Lenin je zagovarjal dialog in sodelovanje, vključno z udeležbo ruskega parlamenta, Bogdanov pa je takšno sodelovanje zavračal in se tako postavil še bolj levo od Lenina.
Skupaj s svojim prijateljem Leonidom Krasinom je Bogdanov ustanovil vojaško krilo pod centralnim komitejem partije. Sredstva, ki so jih zbirali preko ekspropriacij, so razdeljevali med številne organizacije pod nadzorom Lenina in Bogdanova. Slednji je bil jezen, ker naj bi več sredstev šlo Leninovim organizacijam.
Bogdanova so kmalu izključili iz partije. Dvojica je bila na nasprotnih bregovih pri interpretaciji marksizma, kar se je začelo odražati tudi v Leninovih delih, v katerih je okrcal »buržoazne« poglede Bogdanova. Na tej točki je celo Leninova družina menila, da bi moral malo umiriti žogico, a je bil vodja boljševikov vztrajen – bližnjim je prepovedal celo prebiranje romanov Bogdanova.
Preberite še: Štirje ruski zdravniki, ki so premikali gore v medicinski znanosti
Po drugi strani je imel Bogdanov Leninove ideje za »absolutni marksizem«, za »krvosesa Starega sveta«, ki svoje privržence spreminja v vampirje. Vendar je Bogdanov izgubil svojo partijo, službo in verodostojnost, ko se je spuščal v debate o literaturi s svojimi tovariši.
Po uničenju, ki ga je prinesla prva svetovna vojna, so se v 20. in 30. letih na obzorju pojavile nove ideje – nova mantra o tem, da »znanost zmore vse«.
Mihail Bulgakov je pravkar napisal genialno znanstvenofantastično satiro Pasje srce, ki govori o presaditvi pasje duše v človeško telo. Postalo je jasno, da znanost črpa navdih iz fikcije, na čelu vsega pa je bil Bogdanov.
Bogdanov je kri dojemal na popolnoma drugačen način, kot jo razumemo danes (od krvnih skupin do Rh sistema in cele vrste drugih dejavnikov). Njegova znanost je bila prežeta s tveganji, pri čemer je bil najpogostejši poskusni zajec prav on sam.
Transfuzije je opravljal tako, da je odvzeto kri najprej prelil v sterilno posodico in jo zmešal s sredstvom proti strjevanju. Postopek je moral steči zelo hitro, da se ne bi začele ustvarjati bakterije.
Z uspehi njegovih poskusov, ki so bili že na meji norega, se je širil tudi krog njegovih privržencev. Pravijo, da naj bi celo sam Bogdanov začel izgledati 5-10 let mlajši, medtem ko je njegova žena začela okrevati od putike. Ljudje preprosto niso mogli verjeti svojim očem!
Kmalu je znanost »nalezla« tudi Stalina, ki je bil tako navdušen nad poskusi Bogdanova, da ga je celo povabil nazaj v partijo, kljub temu, da ga je njegov predhodnik iz nje izključil.
Stalin je bil v tem pogledu popolno nasprotje Lenina. Bil je prepričan, da bo moral iz znanosti potegniti čim več, v kolikor (ko) izbruhne naslednja svetovna vojna. Za razvoj uporabnosti transfuzije v vojaške namene se je vedno našlo dovolj denarja.
Na ukaz prvega moža partije je bil leta 1926 ustanovljen Inštitut za krvno transfuzijo, katerega direktor je seveda postal Bogdanov. Fascinacija nad idejo o »krvnem bratstvu«, vsebovana v znanstvenofantastičnem marsovskem romanu, je končno obrodila sadove.
Na žalost pa je noremu znanstveniku in znanstvenofantastičnemu boljševiku zmanjkalo časa, da bi celostno preučil svoje pomlajevalne poskuse. Takrat namreč še niso vedeli niti za eritrocite niti za plazmo, kaj šele za postopke, ki so potrebni za uspešno transfuzijo, kot jo poznamo danes.
Bogdanova je zanimalo, ali se človekov imunski sistem prav tako prenaša po krvi. Nek mladenič s tuberkolozo se je zdel primeren poskusni subjekt za preizkus te teze.
Znanstvenik je nato sebi in pacientu izmenjal liter krvi.
Prepričanje, da je njegova kri, tako kot Drakulova, nedovzetna za zunanje vplive, pa Bogdanovu ni kaj dosti pomagalo in usodna dvanajsta transfuzija je postala tudi njegova zadnja. V roku treh ur sta oba, on in pacient, začela čutiti posledice resne zastrupitve z vročino, slabostjo in bruhanjem.
A Bogdanov je bil odločen, da transfuzija ostane tajnost. Tistega dne je trpel hude bolečine, celo hujše od njegovega ubogega pacienta. Kljub temu je zavrnil zdravljenje in namesto tega poskušal dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Po 48 urah so znanstveniku odpovedale ledvice in na koncu je umrl za posledicami hemolitične reakcije. Njegove zadnje besede naj bi bile: »Delajte to, kar je potrebno. Boriti se moramo do konca.« Umrl je 7. aprila 1926 pri 54 letih.
Kaj pa njegov 21-letni pacient? Ta je na začudenje zdravnikov preživel, kljub temu, da je poslednja transfuzija, s katero so v zadnji minuti hoteli rešiti Bogdanova, propadla. Kasneje se je izkazalo, da vzrok za smrt znanstvenika ni bila zadnja transfuzija, saj sta imela oba, on in mladenič, enako krvno skupino. K smrti je prispevalo enajst prejšnjih transfuzij, ki so v krvnem obtoku Bogdanova ustvarile toliko protiteles, da je telo na koncu zavrnilo tudi pravilno kri. To je vse, kar vemo.
Stalin je bil jezen. Potem ko je vložil na tisoče rubljev v raziskave Bogdanova, je začel dvomiti kar v vse znanstvenike in jih vse imel za prevarante in izsiljevalce.
Na koncu pa se gre vendarle zahvaliti delu Bogdanova, da je sovjetska hematologija napravila ključni korak naprej, ki ga je tako »krvavo« potrebovala ...
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
