Zgodaj zjutraj 11. februarja (30. januarja po starem koledarju) leta 1829 je ogromna množica skoraj 100.000 domačinov, oborožena z noži, kamni in palicami, obkolila rusko ambasado v Teheranu. Jezni ljudje so zahtevali kri ruskih uradnikov, ki so se zabarikadirali v stavbo.
35 kozaških stražarjev ni imelo popolnoma nobene možnosti proti tolikšni množici, a so kljub temu vsi do zadnjega nudili junaški odpor. Perzijci so Ruse, vključno z veleposlanikom in velikim ruskim dramatikom Aleksandrom Gribojedovom, dobesedno raztrgali.
Takšna žalitev po vseh pravilih ne bi smela ostati nemaščevana, a je tako res tudi ostalo. Zaradi številnih razlogov se je Ruski imperij poskušal izogniti vojni in ni odgovoril na pokol.
Aleksander Gribojedov je bil imenovan za ruskega veleposlanika v Perziji leta 1828, samo leto dni pred incidentom. Perzija je pravkar izgubila vojno z Rusijo in je bila prisiljena v plačilo težkih reparacij, ki so padle na ramena navadnih ljudi. Ljudska jeza je zato rasla in potrebna je bila samo iskra, da nezadovoljstvo izbruhne v množično nasilje.
Perzijsko plemstvo je imelo proti Rusiji lastne zamere. Vse odkar je Armenija postala del Ruskega imperija, so mnogi Armenci, živeči v Perziji, iskali zatočišče na ruskem veleposlaništvu v upanju, da bodo lahko zapustili Perzijo in se preselili v svojo zgodovinsko domovino.
Eden izmed teh Armencev, ki je pristopil do Gribojedova za zaščito, je perzijskemu vodstvu predstavljal resno grožnjo. Jakub Markarjan Mirza je bil evnuh v šahovem haremu, ki je bil hkrati glavni zakladnik in hranitelj njegove zlatnine. Markarjan je vedel preveč zaupnih informacij, da bi mu lahko dovolili pobeg v državo sovražnika.
Gribojedov je zavrnil vse perzijske pozive za Markarjanovo izročitev, zato se je šah odločil, da bo na Ruse pritisnil s silo. Provokatorji so začeli širiti protiruska občutja med ljudmi in to precej uspešno. Kmalu je bilo na tisoče prebivalcev Teherana pripravljenih, da požgejo rusko ambasado do tal.
Šah si je sicer želel protiruskih protestov, ne pa tudi odprtega konflikta. Toda večtisočglave množice, ki je že korakala po ulicah, ni bilo več mogoče nadzorovati.
Prizor iz filma Smrt Vazir-Muhtarja
Sergej Vinokurov/produkcijska hiša Avrora, 2010Aleksander Gribojedov je osebno sodeloval pri obrambi ambasade v tem neenakem boju z jezno množico. Perzijci so napadli glavni vhod, se poskušali prebiti za obzidje in vdreti v poslopje skozi okna. Nekateri so si skušali pot v zgradbo ambasade utreti celo skozi streho. Na koncu so pobili vse kozake, diplomate in tudi Jakuba Markarjana Mirzo.
Pretepeno truplo Gribojedova so odnesli z ambasade in ga postavili na ogled celemu mestu. Umaknili so ga šele po neposrednem ukazu šaha.
Edini, ki je preživel pokol ambasade v Teheranu, je bil tajnik Ivan Maljcev, ki se je uspel med napadom skriti. Na Perzijski strani je umrlo 19 ljudi.
Prizor iz filma Smrt Vazir-Muhtarja
Sergej Vinokurov/produkcijska hiša Avrora, 2010Diplomatski škandal med dvema državama bi v drugačnih okoliščinah skoraj zagotovo vodil v vojno, a ne leta 1829. Rusija je bila vpletena v izčrpavajočo vojno z Otomanskim imperijem in si ni mogla privoščiti še ene s Perzijo.
Šah je odposlal svojega pravnuka Hozreva Mirzo na dvor carja Nikolaja I. z opravičilnim pismom in ogromnim diamantom, ki danes velja za enega največjih ruskih državnih zakladov.
Ruski car je sprejel šahovo opravičilo in rekel: »Dovolil bom, da ta nesrečni incident v Teheranu potone v pozabo.« Posledično so Perzijci dosegli svoje cilje: Jakub Markarjan Mirza je bil mrtev, reparacije pa so bile po carjevem ukazu znižane in odložene za pet let.
Preberite še:
Gorje pametnemu: Mojstrska komedija in tragična smrt Aleksandra Gribojedova
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
