Na začetku 20. stoletja je ruski kemik in fotograf Sergej Prokudin-Gorski razvil zapleten proces barvne fotografije. Navdahnjen nad novo metodo je začel potovati po državi in med leti 1903 in 1916 v objektiv ujel raznolikost Ruskega imperija.
Junija in julija 1909 je Prokudin-Gorski prejel naročilo z ministrstva za promet, da fotografira Mariinski kanal, kompleksni sistem, ki ga je začel razvijati Peter Veliki, da bi z njim povezal dolino reke Volge z novo prestolnico Sankt Peterburg, ki jo je ustanovil leta 1703. Sistem je povezal Ladoško, Oneško in Belo jezero z reko Šeksno, ki se izliva v Volgo severozahodno od Moskve.
Petrova odločitev za gradnjo Mariinskega kanala je kasneje služila za podlago dokumentarnemu projektu Prokudin-Gorskega, saj je kanal povezoval nekatera od najstarejših naselij v severozahodnem delu Rusije. Med njimi je bila Stara Ladoga ob majhni reki Ladožki (danes Elena) blizu njenega izliva v reko Volhov, ki se nato izliva v Ilmensko jezero pri Velikem Novgorodu, glavnem trgovinskem središču v tem delu srednjeveške Rusije.
Arheološke najdbe namigujejo, da je bila Ladoga zaradi svoje strateške postavitve ob jugovzhodnem robu Ladoškega jezera trgovsko središče že v 7. stoletju. Res obstajajo dokazi, da je bilo to območje naseljeno že v neolitski dobi. V drugi polovici 9. stoletja pa je bila Ladoga povezana z vzponom Rjurikovičev, prve ruske vladarske dinastije, ki je obstajala vse do leta 1598.
Zgodnja Ladoška trdnjava, ki sega v 9. stoletje, je imela zemeljske branike. Srednjeveški letopisi jo povezujejo z napol legendarnim voditeljem Rjurikom, Varjagom, ki je s svojima dvema bratoma Sineusom in Truvorjem prevzel nadzor nad ogromnim območjem stare Rusije okoli leta 860. Takrat so Ladogo naseljevala mešana slovanska in finska ljudstva, prisotni so bili tudi Nordijci.
V tistem času je bila trgovina v Sredozemlju nezaščitena, zato je pot po reki Dneper do Črnega morja trgovcem s severa Evrope omogočala alternativni dostop do Konstantinopla in bogastva Bizantinskega imperija. Varjagi, ki so v mnogih dokumentih prepoznani kot Vikingi, so služili v Konstantinoplu kot cesarjeva garda.
Središče Rjurikove oblasti se je pozneje premaknilo v Veliki Novgorod, po vladarjevi smrti leta 879 pa je njegov naslednik, knez Oleg, prestolnico prestavil v Kijev ob reki Dneper. Kljub temu dejstvu letopisi pričajo, da je Ladoga ohranila pomembno vlogo v trgovini med Varjagi in Grki.
Čeprav se je center moči premaknil na jug, se je velik pomen Ladoge še naprej odražal v gradnji kamnitega obzidja, ki se je začela v zgodnjem 12. stoletju, z njim so zamenjali nekdanje zemeljske branike. Ta izjemna utrdba, ki jo je začel graditi novgorodski knez Mstislav Veliki, je varovala območje južno od Ladoškega jezera pred švedskimi vpadi.
Najstarejše svetišče, ki ga je fotografiral Prokudin-Gorski, je cerkev sv. Jurija nad razvalinami nekdanjega obzidja. Natančen čas gradnje cerkve sicer ni znan, verjetno pa so jo dograjevali postopoma od leta 1165 naprej, v času, ko so se Slovani borili s Švedi za nadzor nad tem strateško pomembnim območjem. Posvetitev cerkve vojaškemu liku sv. Jurija je povezana z vlogo, ki jo je imela Ladoga pri zmagoviti obrambi pred švedsko invazijo med bitko na reki Voronežki maja 1164.
Za pobudnika gradnje cerkve sv. Jurija velja škof Nifont, prelat grških korenin, ki ga povezujejo tudi s katedralo Odrešenikove spremenitve v Pskovu, mestu, ki je bilo znano kot »mlajši brat« Novgoroda.
Cerkev sv. Jurija je zgrajena v tipičnem novgorodskem slogu iz obdobja pred mongolskimi vpadi. Starodavno cerkev so v 20. stoletju večkrat obnovili, med drugim v 20. in 50. letih. V tem obdobju je bil porušen zvonik iz 19. stoletja, ki ga lahko vidimo na fotografiji Prokudin-Gorskega.
Znotraj cerkve je Prokudin-Gorski fotografiral fragmente fresk iz poznega 12. stoletja, ki so skozi stoletja postopoma izginjale, še posebej med obnovo proti koncu 17. stoletja. Majhen delček originala je bil odkrit in očiščen na začetku 20. stoletja, le nekaj let pred obiskom fotografa. Z očesom mojstra, ki se spozna na svojo obrt, je prepoznal pomembnost in nujo po dokumentiranju teh fragmentov kljub slabi svetlobi in utesnjenem prostoru.
Ladoga je še stoletja ostala pomembna ruska postojanka na severozahodu. Njene zidove je z masivnimi obrambnimi stolpi razširil veliki knez Ivan Moskovski na koncu 15. stoletja. Leta 1610 med t. i. »obdobjem zmede« trdnjavo zavzel švedski poveljnik Jacob De la Gardie, nakar jo je že naslednje leto ponovno zavzel Ivan Saltikov. Nato se je lastništvo ponovno menjalo, a je Ladoga s sporazumom leta 1617 ostala rusko ozemlje. S tem se je tudi zaključila sedem let trajajoča rusko-švedska vojna.
Leta 1703 je Peter Veliki ustanovil Sankt Peterburg in v veliki severni vojni precej razširil rusko ozemlje na račun Švedske. Kot del njegovega načrta širitve ruske trgovine in logistične mreže, ki bi podpirala njegovo novo mesto, je Peter leta 1704 na izlivu reke Volhov v Ladoško jezero ustanovil kraj Nova Ladoga. Posledično je bilo dotedanje naselje preimenovano v Staro Ladogo in to ime se je ohranilo vse do danes.
Ko je kraj obiskal Prokudin-Gorski, je bilo kamnito obzidje že porušeno, a na način, da je ustvarjalo slikovit prizor. Posnel je štiri fotografije ostankov trdnjave.
Leta 1960 so se začela obsežna restavratorska dela za obnovo obzidja, do leta 1976 pa so že popolnoma obnovili dele zidu in dva stolpa. Leta 1971 je bil ustanovljen še Muzej Stare Ladoge. Moje fotografije prikazujejo trdnjave in stolpe v stanju, kakršno je bilo leta 2003. Restavratorski proces traja še dandanes.
A tudi v tem zapuščenem stanju (ali morda prav zaradi tega) je Stara Ladoga služila kot navdih generacijam umetnikov, kot so Valentin Serov, Boris Kustodjev in predvsem Nicholas Roerich, ki na slikah na barvit način pričara prizore vikinških ladij, ki so se nekoč pojavljale na tem območju. V vetrovnih poletnih dneh razgled iz trdnjave v Stari Ladogi vzdolž reke Volhov še danes zbuja navdih.
Ruski fotograf Sergej Prokudin-Gorski je v letih 1903-1916 prepotoval Ruski imperij po dolgem in počez in napravil preko 2000 fotografij s tremi podobami na stekleni podlagi. Avgusta 1918 je zapustil Rusijo in se naselil v Franciji, s seboj je imel tudi velik del svoje zbirke. Po njegovi smrti v Parizu leta 1944 so dediči prodali njegovo zbirko Kongresni knjižnici (Library of Congress), ta pa je v začetku 21. stoletja vsa zbrana dela digitalizirala in jih ponudila v javno rabo vsemu svetu, najdete jih tudi na mnogih spletnih straneh.
William Brumfield, fotograf in arhitekturni zgodovinar, je leta 1986 organiziral prvo razstavo fotografij Prokudin-Gorskega v Kongresni knjižnici. V Rusiji je Brumfield deloval od leta 1970 in poslikal večino istih krajev, ki jih je obiskal že Prokudin-Gorski. Tako lahko primerjamo podobo istih krajev v več desetletjih razlike, ko so državo in svet zajele velike spremembe.
Spoznajte še:
Jurjevec: mesto, ki so ga rešili iz krempljev Volge
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
